Verjetno ste se tudi vi že kdaj znašli v situaciji, ko ste z neko nalogo, projektom ali z učenjem za izpit začeli šele tik pred iztekom roka, zadnji trenutek, zadnji dan, zadnji teden. Samo po sebi to niti ni težava: občasno se vsakemu lahko zgodi, da potrebuje počitek ali čas za razmislek.
Odlašanje pa lahko postane tudi navada. Takrat se znajdemo v začaranem krogu, ko delamo pod pritiskom, pod visokim stresom. Olajšanje, ki sledi na koncu, je sicer lahko veliko, dolgoročno pa ob tem lahko izgorimo in izgubimo notranjo stabilnost. Hkrati odlašanje slabo vpliva na našo samozavest in občutek lastne vrednosti.
Tako je bilo tudi z mojo klientko Vanjo. Uspešno je postavila lastno podjetje in si že pridobila zadostno število naročnikov. Bila je zadovoljna s svojim delom, rada je opravljala to, kar si je izbrala za poklic.
Na nekem srečanju pa je izpostavila, da z večjimi ali bolj zahtevnimi projekti odlaša, kolikor se le da in potem v zadnjih treh dneh »nekaj spacka«. Ni si znala pomagati, ni se zmogla »prisiliti«, da bi naslednjič z delom začela prej, vedno znova se je ponovila ista zgodba.
Šele ko se je rok že skoraj iztekel, je dobila dovolj energije, da se je dela lahko lotila. Medtem ko je »čakala na ugoden trenutek«, je občutila močno nervozo, ki jo je spremljal občutek krivde.
Strah pred neuspehom
Pri odlašanju ne gre za lenobo, kot bi pomislila večina ljudi.
Zakaj torej odlašamo, zakaj si na ta način otežujemo in zapletamo življenje? Pogosto je to naš način, s katerim reguliramo svoja čustva. Ko se soočimo z nalogo, ki se nam zdi zahtevna ali dolgočasna, ob kateri morda začutimo strah pred neuspehom, se v nas sprožijo že druga neprijetna čustva.
Pojavi se lahko tesnoba, začnemo dvomiti vase, začutimo frustracijo. Nelagodju se skušamo izogniti tako, da se izogibamo nalogi – odlašamo in začetek prelagamo na »primernejši« trenutek. Razlog za odlašanje je lahko tudi v našem perfekcionizmu, ko nas vodi misel, da če ne bomo naredili popolno, raje sploh ne začnemo. Naslednji razlog je že omenjeni strah pred neuspehom – nekako bolj varni se počutimo v tem, da odlašamo, kakor pa da smo morda razočarani sami nad sabo.
Nekdo ima lahko tudi težave z načrtovanjem in z vztrajanjem pri nalogah ter odlaša iz tega razloga. Ko zadnji trenutek že dobro pritiska na nas, nam adrenalin omogoči, da se sproži naval energije in to nam da občutek motivacije. Občutek olajšanja na koncu lahko deluje kot močna nagrada in to povzroči, da naš vzorec odlašanja postane navada.
Odlašanje kot kreativna prilagoditev
V geštalt psihoterapiji na odlašanje ne gledamo kot na slabo navado, ki jo je treba odpraviti. Smatramo, da gre za kreativno prilagoditev, ki je imela takrat, ko je nastala, svoj smisel in namen. Zato klienta oziroma klientko najprej povabim v raziskovanje tega, kako odlaša – tu in zdaj, v terapiji, v odnosu z mano kot terapevtko, kako to občuti v telesu, kakšne občutke to vzbuja v njej ali njem. Povabim ga tudi v notranji dialog ali kakšen drug eksperiment, s katerim poveča svoje zavedanje tega, kaj se v njem dogaja. S tem se ustvari prostor za spremembo in namesto avtomatskega odzivanja vključi zavestno izbiro.
Vanjo sem tako najprej povabila, naj si predstavlja situacijo, ko z določenim projektom odlaša. Potem sva dali pozornost na telo – kaj se ob tem dogaja v telesu, kakšna je njena telesna reakcija. Začutila je tesnobo v prsih in težo na ramenih. Vprašala sem jo, kateri notranji glasovi se pojavijo, katere misli ji gredo po glavi. Ugotovila je, da gre za strah. »Strah me je, da tega ne bom znala narediti.« Pogledali sva tudi to, kako se počuti ob tem, ko ponovno odlaša. Postane nervozna in porodi se občutek krivde.
Izvedli sva tudi dialog z njenim strahom pred neuspehom. Ko človek stopi v dialog z nekim neprijetnim ali bolečim občutkom, ga pogleda »iz oči v oči«, ta občutek običajno zmanjša svojo intenziteto. Pogosto se izkaže, da »namen« tega občutka ni bil, da bi nas uničil, pač pa prav nasprotno – da bi nas zaščitil. Ko to v tem terapevtskem dialogu začutimo, se zmanjša naš odpor do njega, ni se nam treba več boriti z njim. In ni več notranjega konflikta, ki nas je blokiral ali sabotiral. Energija se sprosti in lahko jo uporabimo za to, da se (v tem primeru) lotimo naloge pravočasno.
V tej živi izkušnji je tudi Vanja s pomočjo večjega zavedanja, eksperimentiranja in raziskovanja odnosa do sebe pridobila novo spoznanje: da lahko deluje tudi brez pritiska, da zmore zdržati nelagodje in da so ji na voljo tudi druge, bolj zdrave izbire.
Psihoterapija Kranj in psihoterapija Gorenjska
Ste se v tej zgodbi prepoznali tudi vi in vam odlašanje predstavlja težavo, ki bi jo želeli rešiti? Ali pa se soočate z drugimi problemi, kot je anksioznost, panični napadi, depresija? Imate težave v partnerskem odnosu ali pri vzgoji otrok/najstnikov? Ne znate reči ne in postaviti svoje meje? Imate občutek, da vaše potrebe in želje vedno pristanejo na koncu seznama? Se počutite izgoreli ali na koncu svojih moči?
Če želite, se lahko naročite k meni na psihoterapijo ali posvet: 051 607 212 ali info@psihoterapija-maja.si.
