Psihoterapija človeku pomaga k ozaveščanju, k večjemu zavedanju, k spreminjanju omenjenih vzorcev in tako obvezno vsebuje proces osebnostne rasti. Zato ni primerna le takrat, ko se nekdo znajde v težkem psihičnem stanju, stiski ali težki življenjski situaciji, pač pa tudi takrat, ko želimo v življenju osebnostno napredovati in osebnostno zrasti, ko si želimo kakovostnejšega življenja. Psihoterapija je poleg tega proces, ki poteka v terapevtskem odnosu med terapevtom in klientom ali terapevtom in parom (če gre za partnersko terapijo) ter klienti, kadar gre za družinsko ali skupinsko terapijo.
Kdo je psihoterapevt ter kako in za kaj je usposobljen?
Ni vsak psiholog psihoterapevt in ni vsak psihoterapevt psiholog. Le psiholog, ki poleg splošnega psihološkega znanja na univerzitetni ravni pridobi še posebna znanja iz psihoterapije v okviru dodiplomskega ali podiplomskega študija, lahko opravlja psihoterapevtsko delo. Podobno psihiater: zahtevna specializacija iz psihiatrije mu še ne da potrebnega psihoterapevtskega znanja za opravljanje tega poklica. Po drugi strani pa psihoterapevtski poklic oziroma izobrazbo lahko dodatno pridobijo izobraženci drugih profilov, predvsem družboslovnih, v okviru enega od podiplomskih študijev ene od smeri psihoterapije, ki pri nas potekajo na univerzah ali psihoterapevtskih inštitutih. Psihoterapevtsko izobrazbo lahko nekdo pridobi tudi v dodiplomskem študiju (takoj po končani srednji šoli), v okviru ene od univerz oziroma fakultet, ki izvajajo tovrsten študij.
Res pa je, da psihoterapevt, ki nima specializacije iz psihiatrije ali klinične psihologije, ni pooblaščen za dajanje diagnoz. Tako se nekdo, ki obiskuje psihiatra (ta mu običajno predpiše zdravila), lahko dodatno psihoterapevtsko zdravi pri katerem koli ustrezno izobraženem psihoterapevtu.
Žal je pri nas v Sloveniji situacija še dodatno zapletena oziroma zamegljena, saj psihoterapevtsko dejavnost lahko opravljajo tudi osebe, ki nimajo ustrezne izobrazbe, tako imenovani »samooklicani« psihoterapevti. Pri nas namreč zakona o izvajanju psihoterapevtske dejavnosti še vedno ni sprejetega, prav tako ne obstaja psihoterapevtska zbornica, ki bi nazive podeljevala in tudi pomagala reševati morebitne spore med klienti in psihoterapevti ter zaščitila oboje.
Dolg in naporen študij psihoterapije
Z nazivom psihoterapevt se torej pri nas lahko okiti vsakdo. Tudi nekdo, ki se je s katero od terapevtskih metod srečal na tečaju ob koncu tedna ali pa ima osebno izkušnjo in se mu zdi, da lahko tisto, kar se je naučil kot klient, uspešno prodaja naprej. Pot do psihoterapevtskega poklica pa je v resnici dolga in naporna. Zahteva veliko ur teoretičnega izobraževanja, veliko ur osebne izkušnje z lastno psihoterapijo ter še več ur dela s klienti pod supervizijo izkušenega psihoterapevta supervizorja. Tudi po uspešno končanem večletnem izobraževanju je potrebno še nadaljnje izpopolnjevanje in učenje – to se za psihoterapevta nikoli ne zaključi. In ja, vse to zahteva tudi izdaten finančni vložek.
Niti psihoterapevti niso zaščiteni
Klienti torej nimajo vnaprejšnjega zagotovila, da je psihoterapevt vreden njihovega zaupanja in da je strokovno zadosti usposobljen. Psihoterapevti po drugi strani niso zaščiteni. Dostopnost psihoterapije je močno omejena, ker je pač za zdaj v celoti plačljiva storitev. Zakaj je tako? Ker po več kot dvanajstih letih od izdelave prvega predloga zakona o psihoterapiji ta še vedno leži v predalu in se politiki ne zdi vredno, saj na to dejavnost ne gleda nič drugače kot le na strošek. Pa bi morala, saj so izračuni v drugih državah pokazali, da so stroški psihoterapije za družbo kot celoto znatno nižji kakor pa brez nje. Zaradi zakonsko neurejenega področja nerealizirana ostaja tudi ideja o ustanovitvi psihoterapevtske zbornice, ki bi na tem področju kot celoti skrbela za izpolnjevanje strokovnih in etičnih standardov pri pridobitvi in izvrševanju tega poklica ter s tem ščitila tako klienta kot tudi psihoterapevta. To za zdaj ostaja znotraj posameznih krovnih strokovnih združenj, pri nas imamo dve – Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo in Slovensko združenje psihoterapevtov. V kolegij so se povezale tudi fakultete, ki izvajajo psihoterapevtski študij.
Ali je moj psihoterapevt usposobljen?
Če se odpravljamo v psihoterapijo, torej bodimo pozorni, komu se »damo v roke«. Ali je zadosti strokovno usposobljen, ali ima za seboj določeno število ur lastne psihoterapije in ali dela v okviru neke supervizijske podpore. Pomembna so seveda tudi priporočila dosedanjih klientov tega terapevta in pa naš osebni občutek, kako se s psihoterapevtom osebno ujamemo. Ker pa ljudje v stiski tovrstno »slabo ujemanje« večkrat jemljejo nase in razumejo, kakor da je z njimi nekaj narobe, da se s terapevtom ne ujamejo, bi bilo še toliko bolj pomembno, da bi bile stvari normativno urejene. Pa niso.
Strokovne kompetence psihoterapevta same po sebi niso dovolj. Noben študij sam po sebi ne »naredi« tudi dobrega terapevta. Kot je rekel sloviti in najbolj brani še živeči ameriški psihoterapevt dr. Irvin D. Yalom: psihoterapijo naj vodi odnos, in ne teorija. Odnos med terapevtom in njegovim klientom je laboratorij, živo učenje, v katerem se preskušajo novi vzorci interakcije. Psihoterapevt, ki ni sposoben tega živega in pristnega odnosa s svojim klientom, lahko pomaga le to določene točke. Pri psihoterapevtskem delu je potrebno pozabiti na naučeno znanje iz knjig, na teorijo in se z vsem znanjem preprosto spustiti v odnos. Ko človek zdravi človeka.
Kdaj in pri katerih težavah nam psihoterapija lahko koristi?
V nešteto življenjskih situacijah in nešteto življenjskih izzivih. Ni potrebno, da imamo težave v duševnem zdravju in da se nam je, kot pravi ljudski glas, »zmešalo« ali smo »znoreli«. Na psihoterapijo pomislimo takrat, ko nas tarejo panični napadi ali anksioznost. Psihoterapija pomaga tudi takrat, ko se znajdemo v osebni stiski zaradi razpada družine, zaradi slabega partnerskega odnosa, zaradi težav, ki se nam pojavljajo v službi in v odnosih nasploh, tudi pri vzgoji otrok. Kadar smo izgoreli na delovnem mestu ali doma in tudi kadar se preprosto izgubimo in ne vemo več, kako naprej peljati svoje življenje. Vendar ni potrebno niti to, da nas življenje pritisne tako močno. Obvezni sestavni del vsake psihoterapije je osebna rast, zato nam psihoterapija lahko pomaga tudi takrat, ko z odnosi nismo zadovoljni, ko ne izpolnjujejo naših pričakovanj ali ko se v svojem poklicu, na delovnem mestu, ne moremo samouresničiti ali izraziti tako, kot bi si želeli.
Kaj pa psihoterapija za mladostnike? Mladostnike v psihoterapevtski proces velikokrat pripeljejo starši, in takrat je običajno potrebna tudi družinska psihoterapija, saj se je mladostnikova stiska oblikovala prav znotraj sistema, v katerem živi in odrašča – v družini. Psihoterapija nam lahko pomaga v določenih življenjskih situacijah, kot je na primer smrt bližnjega, žalovanje, upokojitev in druge izgube, ki nas prizadanejo. Odhod odraslih otrok od doma in sindrom praznega gnezda pri starših – partnerjih – ki ostajata. Psihoterapija je lahko tudi priprava na rojstvo otroka ali pa, ko se otrok rodi, na novo starševsko vlogo. Vedno torej takrat, ko se nam v življenju nekaj zatakne ali pa si želimo več.
Kaj je še pomembno pri psihoterapiji
Psihoterapija je delo s čustvi, ki smo jih zaradi življenjskih okoliščin (med katere predvsem spadajo vzgoja in okoliščine v primarni družini) morali potlačiti, je delo s telesom, ki smo ga v neki točki življenja morali zatajiti, in je delo z odnosi, ki jih imamo – tukaj in zdaj. Psihoterapija je pomoč za to, da v življenju lahko globlje zadihamo, sežemo dlje in globlje in stopimo korak naprej.
Naj nazadnje še enkrat navedem misel Irvina D. Yaloma, ki jo je v svoji knjigi Darilo terapije povzel po sloviti Karen Horney: »Človeško bitje ima vgrajeno nagnjenje k samouresničevanju. Če torej psihoterapevt zna odstranjevati ovire, se bo posameznik razvil v popolno odraslo osebo prav tako kakor žir, ki se razvije v hrast.« Vse ostalo pride samo od sebe, spodbujeno s klietovimi silami samouresničevanja.
