V drugem delu članka obravnavam veščine komuniciranja s čustveno nezrelimi starši in poti, kako jih razvijemo, da se osvobodimo iz primeža, v katerega smo se že davno ujeli – kako osrečiti svoje starše, da bodo oni potem lahko osrečili nas. Govorimo o odraslih ljudeh, ki so odraščali ob čustveno nezrelih starših.
Ko se čustveno nezreli starši ne morejo čustveno posvečati svojim otrokom, se ti s tem spopadejo tako, da si zamišljajo zdravilne fantazije o tem, kako bodo v prihodnosti zadovoljene njihove neizpolnjene čustvene potrebe. Zaradi osredotočenosti staršev nase imajo otroci občutek, da oni sami, takšni kot so, niso dovolj, da bi jih pritegnili. Edini način, da bodo opaženi, je ta, da postanejo nekaj drugega, kot v resnici so – tako vsaj mislijo.
Čustveno nezreli starši – kako komunicirati z njimi?
Včasih se nam zdi, da bi lahko svobodno zaživeli le, če bi lahko osrečili svoje starše ali dobili njihovo priznanje. In se ne zavedamo, da lahko svoje življenje živimo že zdaj, brez njihovega priznanja in tudi če oni niso srečni.
Kako torej vzpostaviti odnos s starši, da ne pričakujemo tistega, česar nam niso zmožni dati? Kako se zaščititi in vendarle biti povezani z njimi? Najbolje je, da odnos s čustveno nezrelimi starši upravljamo premišljeno in ne iščemo čustvene bližine z njimi. Lahko imamo odnos z njimi, vendar pa ne takšnega, po kakršnem hrepenimo. Z njimi ne. Zato prenehajmo iskati odobravanje in razumevanje pri njih. Prenehajmo iskati sočutje. Čustveno nezreli starši so namreč preveč prestrašeni, da bi lahko poskrbeli za čustvene potrebe našega notranjega otroka.
Raje se obnašajmo tako, da se ne bomo ujeli v čustveno nezrelost našega starša. Lindsay C. Gibson v svoji knjigi Odrasli otroci čustveno nezrelih staršev predlaga, da začnemo nepristransko opazovati. Ko ostanemo v nevtralnem opazovanju, nas vedenje drugih ljudi ne more prizadeti ali čustveno preslepiti, saj smo se postavili zunaj družinskega sistema, v katerem smo razvili svojo vlogo in svoje fantazije. Gibson svetuje, naj se pretvarjamo, kakor da izvajamo antropološko študijo. Kako bi opisali obrazne izraze drugih? Kaj sporoča govorica telesa? Ali glas zveni umirjeno ali napeto? Kako se odzovejo, ko jih nagovorimo? Kaj ob tem občutimo sami?
Če ob tem zaznamo, da postajamo čustveni in zaznavamo stisko, to pomeni, da smo ponovno zapadli v prepričanje, da ne moremo biti v redu, če nas drugi ne odobravajo. Takrat si lahko rečemo v sebi: odmakni se, odmakni se, odmakni se. Ali pa poskušamo pri sebi ubesediti, kaj čutimo. S tem pridobimo nekaj objektivnosti in se umirimo. Če to ne pomaga, se lahko fizično oddaljimo.
Na ta način ostanemo v odnosu, kjer komunikacija sicer poteka, vendar ne pride do zadovoljive čustvene izmenjave. Takoj ko se osredotočimo na razmerje in ga skušamo izboljšati ali spremeniti na čustveni ravni, se interakcija s čustveno nezrelo osebo poslabša. Sčasoma bo izzvenela potreba, da se čustveno povežemo s čustveno nezrelo osebo.
Psihoterapija – kako si pomagamo z njo?
Pri tem osvobajanju nam lahko zelo pomaga psihoterapija. S pomočjo psihoterapije ozavestimo svoje fantazijske predstave, svoja čustva in čustvene potrebe, vloge, ki smo jih bili prisiljeni igrati, da smo zadovoljili potrebe staršev, in tako postopno razvijemo ponoven pristen stik s sabo in svojo okolico. Psihoterapija nam pomaga, da razvijemo dober kontakt s tem, kar v določenem trenutku občutimo in čustvujemo.
Kako vzpostaviti odrasel odnos s starši in ne ponovno ustvarjati dinamike med starši in otroki? Zavedajmo se, da bo naš notranji otrok vedno iskal bližino in ohranjal upanje v to, da se bodo starši spremenili. Vsako malenkostno izboljšanje in še tako neznatna odprtost na strani staršev bo v njem vzbudila veliko nado. A zdaj smo mi tisti odrasli, ki svojega notranjega otroka lahko vidimo, slišimo, priznamo, ga odobravamo, potolažimo in ga ne ignoriramo.
Na psihoterapiji se učimo zaznati tega svojega notranjega otroka in mu tu in zdaj dati tisto, kar je v otroštvu potreboval, a ni dobil.
Notranji otrok – stik s sabo
Tudi Vandi iz prvega dela članka o čustveno nezrelih starših je pomagala psihoterapija. Naučila se je opazovati sebe in svoje čustvene odzive. Določene situacije, povezane s svojo čustveno nezrelo mamo, je s pomočjo terapevtke ponovno odigrala in na ta način stopala v stik sama s sabo – ni se več odzivala iz naučene vloge (ali vzorcev), ampak si je lahko dovolila svoje pristne odzive.
Predvsem pa je opravila veliko dela s svojim notranjim otrokom. Kadarkoli je dobila občutek tesnobe, ko je govorila o določenem dogodku ali situaciji, je s pomočjo terapevtke šla v stik s telesom in prek njega v stik s svojimi pristnimi čustvenimi odzivi in potrebami. Spoznala je, da sta ji mamino ravnanje in njena čustvena nedostopnost pomagali, da je postala človek, kakršen je – v sebi ohranja hrepenenje po ljubezni, po sprejetosti in po miru. Da je čuteče bitje in da je to njen blagoslov. Tako je svojo pozornost z notranje bolečine in praznine lahko preusmerila v svoje notranje bogastvo. Ko je s pomočjo sočutne psihoterapevtke, ki je »držala prostor« za njene notranje vsebine, stopila v stik s svojim strahom biti zavrnjena in zapuščena, je začutila, da odpadajo okovi, v katere se je zaklenila. Ni bilo več potrebe, da bi potrditev zase iskala pri drugih. Zdaj je potrditev lahko našla v sebi.
Psihoterapija Kranj in psihoterapija Gorenjska
Če se želite naročiti na psihoterapijo pri meni, me lahko pokličete na 051 607 212 ali mi pišete na info@psihoterapija-maja.si.
