Veliko se piše in govori o izgorelosti ali s tujko burnoutu. Ko nekoga izgorelost doleti, pa jo težko prepozna. Za kaj torej gre pri izgorelosti? To je izčrpanost, ki je povezana s pretiranim delom. Izgorelost pa ne nastaja samo na delovnem mestu, pred njo niso varne niti gospodinje ali pa na primer osebe, ki intenzivno skrbijo za bolnega, invalidnega ali onemoglega svojca.
To ne pomeni, da bo pri vsakem, ki veliko dela, prišlo do izgorelosti. Nekdo, ki ni kandidat za burnout, bo po intenzivnem delu delovno izčrpan, a si bo znal vzeti počitek. Pri izgorelosti tega oseba ne more narediti, gre namreč za motnjo, ki jo je treba zdraviti.
Takšna oseba utrujenosti sploh ne zazna.
Lahko je na robu svojih moči, pa še vedno uvidi resnosti problema. Ko domači opazijo, da je nekaj narobe, je stvar šla že zelo daleč.
Ena od posledic izgorelosti je lahko depresija. Ko nekdo doživi sindrom izgorelosti, lahko sklepa, da je zaradi tega postal ničvreden. Ta nezavedni samoprezir občuti kot depresijo.
VPLIV DRUŽBENIH ZAHTEV NA IZGORELOST
Družbene delovne norme so se spremenile. Delati do poznega popoldneva, prek vikenda in celo med »dopustom« je postalo normalno. Družba pa pritiska tudi drugače: na ženske na primer pritiska z lepotnimi ideali, na starše pritiska z ideali glede vzgoje in nege otrok. Vsi pa so podvrženi družbenim pritiskom glede dobrega izgleda (biti v dobri formi), glede preživljanja prostega časa (dopust ni več dopust in praznik ni več prazen, vse je treba »izkoristiti do konca«) in glede porabništva nasploh.
Kot je zapisano na straneh Nacionalnega inštituta za javno zdravje se število bolniških staležev zaradi izgorelosti povečuje. Medtem ko je bilo leta 2007 zabeleženih 38 primerov, jih je bilo v letu 2016 preko 400. Leta 2023 so pri nas zabeležili že 1.740 primerov izgorelosti. Skupaj je bilo v Sloveniji v tistem letu zaradi izgorelosti 83.497 dni bolniške odsotnosti oziroma skoraj 48 dni na posameznega zbolelega.
IZGORELOST: DEJAVNIKI TVEGANJA IN SIMPTOMI
Kandidate za izgorelost vodi nezavedno prepričanje, da so vredni samo, če garajo, naredijo vse čim hitreje in popolno.
Dejavnik tveganja za izgorelost je to, da so nas vzgajali s pogojeno ljubeznijo. Naklonjenost so nam izkazovali le, če smo nekaj dobro in po pričakovanjih naredili ali če smo se tako obnašali. Zaradi tega se sami sebi zdimo vredni le, če in ko nekaj dosežemo. Deloholizem in perfekcionizem sta dodatna dejavnika, ki povečujeta tveganje za to, da bo prišlo do izgorelosti. Prav tako tudi, če smo pretirano občutljivi na kritike, na izgube in zapuščanje, če smo pretirano odgovorni ali pretirano zaprti vase.
Kako se izgorelost kaže? Poglavitni simptomi so občutek kronične utrujenosti in občutek tesnobe, ki lahko privede do paničnih napadov. Ob izgorelosti se lahko pojavijo depresija, jeza in razočaranje, oseba se odmika od ljudi ima moten spanec oziroma jo muči nespečnost, pojavi se sram, čustvena nihanja in razdražljivost, izguba energije, poslabša se imunski odziv in človek tudi telesno zboli.
PSIHOTERAPIJA ZDRAVI IZGORELOST
Izgorelost se zdravi s psihoterapijo, v težjih primerih zdravnik predpiše tudi jemanje zdravil. Namen psihoterapije je, da oseba ozavesti svoje vzorce, podzavestna prepričanja in naravnanost, ki so jo privedli v izgorelost, ter začne uvajati spremembe pri sebi. Skupaj s terapevtko postavi cilj terapije, kaj želi s pomočjo terapije pri sebi doseči. V procesu, ki poteka v obliki pogovora, dialoškega odnosa in drugih tehnik, ki jih uporablja geštalt psihoterapija, klient postopno spreminja naučene vzorce delovanja in razmišljanja in usvaja takšne, ki so zanj bolj zdravi.
Pomembno je vedeti, da je psihoterapija izgorelosti proces, ki traja daljši čas. In da je za ozdravitev potrebno sprejeti, da se oseba ne vrne predčasno na delo. Priporočljivo je, da oseba zamenja svoje delovno okolje za bolj zdravega in z manj pritiski na storilnost.
KAKO SI PRI IZGORELOSTI POMAGAMO TUDI SAMI?
Veliko je odvisno od nas samih in način, kako si organiziramo delo, je pomemben. Priporočljivo je, da si za vsak dan izdelamo načrt dela in naloge razvrstimo po pomembnosti. Naši cilji naj bodo realni in takšni, da jih lahko dosežemo. V svoje delo vračunajmo redne odmore in si vzemimo čas za počitek. Dovolimo si prositi za pomoč sodelavce. Morebitne težave v odnosih s sodelavci in nadrejenimi rešujmo sproti. Razmislimo tudi o tem, katere dejavnosti nas obremenjujejo in katere razbremenjujejo. Sami sebi postavimo omejitve, naučimo se reči tudi ne, kadar čutimo, da delovne naloge presegajo naše zmožnosti. Naučimo se pohvaliti sebe in se nagraditi tudi za majhne, vsakdanje dosežke. Opazujmo sebe in to, kako se čustveno, telesno in duševno odzivamo na obremenitve.
STOPNJE IZGOREVANJA
- Prva stopnja se imenuje izčrpanost. Človek je izčrpan, vendar zaradi notranje prisile to občutenje potlači. Ker je zaradi izčrpanosti manj učinkovit, še več dela. Pretiranemu delu sledita psihična in fizična preutrujenost. Stopnjuje se zaskrbljenost in anksioznost, lahko se pridružijo težave s koncentracijo in nespečnost.
- Druga stopnja je ujetost. Na tej stopnji se tesnobnost povečuje, lahko se pojavijo tudi panični napadi. Človek se počuti ujet. Razočaranost nad sabo se povečuje, saj zaradi manjše učinkovitosti oseba dobiva tudi vse manj pohval. Ima občutek razvrednotenosti, pride do depresije, osebo lahko tarejo glavoboli in bolečine v želodcu. Medtem ko izgublja delovne sposobnosti, ima občutek, da izgublja samo sebe. Še bolj se trudi za pohvale in priznanje drugih.
- Tretja stopnja je sindrom adrenalne izgorelosti. Človeku nazadnje popolnoma zmanjka energije in temu sledi psihofizični zlom. Zelo je razočaran nad sabo in drugimi, to ima za posledico lahko močno depresijo. Strah pred tem, da bi bila razvrednotena, pri osebi še dodatno povzroča anksioznost in sproža hude panične napade. Pogosta je hospitalizacija.
