VSTOPITI V DIALOG BREZ SODBE IN RAZSOJANJA, LE Z ZAVEDANJEM
Ob razmišljanju o geštalt terapiji se spomnim na odlomek iz knjige Evalda Flisarja Čarovnikov vajenec, ki sem jo v študentskih letih, mislim da štirikrat, prebrala – in tega je že skoraj 40 let! Govori o tem, kako sta delo na sebi in osebnostna rast enako, kakor da bi sam sebe vlekel za vezalke na obutih čevljih – nikakor se ne moreš dvigniti. Dejansko je tako, da sam sebe ne moreš spremeniti (dvigniti), če se prej ne sprejmeš. In geštalt terapija je ena od terapevtskih modalitet, ki nam omogoči sprejemanje samih sebe, natančneje vseh delov sebe, predvsem tistih, o katerih smo se od pomembnih drugih v otroštvu naučili, da so nezaželeni ali nedovoljeni in smo jih zato potlačili ali odrinili na stran.
Meni je geštalt modaliteta najljubša predvsem zaradi poudarka na fenomenološki perspektivi.
Temeljni koncepti v geštalt terapiji so fenomenološka perspektiva, perspektiva teorije polja, eksistencialna perspektiva in dialog. Naj na kratko povzamem pojem fenomenološke perspektive: pomeni, da gledamo tisto, kar je, takšno, kakršno je. Torej ne tistega, kar naj bi bilo, ali naše interpretacije tega, kar je. Cilj tega fenomenološkega zrenja je zavedanje oziroma uvid. In spet se mi utrne iz spomina neko drugo branje – ko Bert Hellinger, avtor metode postavitve družine, v svoji knjigi Sprejeti to, kar je piše o eksperimentu, ki so ga izvedli s študenti: pet jih je sedelo v krogu, šesti pa je sedel obrnjen proti njim. Opazovati so ga morali s pozornostjo, ki omogoča gledanje »z daljave«. Poleg tega so ga opazovali z ljubeznijo, takšnega, kakršen je, in sicer tako dolgo, dokler niso spoznali nečesa o njem. To so mu tudi povedali. Pri tem se je opazovanec dobesedno preobrazil, zažarel, pred njimi. Takšno opazovanje torej ni samo receptivno, ampak ustvari polje sile in deluje navzven. Iz tega sledita dva fenomenološka zakona: ljudi, ki jih želimo videti, ljubimo in jih sprejemamo takšne, kot so, brez sodbe. Pri tem pa mora obstajati določena razdalja – intenzivna intimnost, ki nastane pri takšni vrsti gledanja, je mogoča z odmikom. Na ta način smo povezani s silami, ki nekaj povzročajo, s silami rasti. Tako Hellinger, Yontef pa v besedilu Uvod v geštalt terapijo pravi: »Geštalt terapevt dela tako, da vstopa v dialog, in ne da usmerja klienta k določenemu terapevtskemu cilju. Ta kontakt označujejo neposredna skrb, toplina, sprejemanje in samoodgovornost. Dialog temelji na izkušnji tega, kar druga oseba v resnici je in s tem, ko pokaže pravi jaz, deli fenomenološko zavedanje. Geštaltistični dialog uteleša avtentičnost in odgovornost.« Na naslednjem mestu Yontef opisuje inkluzijo kot eno od karakteristik geštalt dialoga: »To je postaviti sebe kolikor se le da v izkušnjo drugega, ne da bi ob tem sodili, analizirali ali interpretirali, ob tem pa ohraniti občutek ločene, avtonomne prisotnosti.«
Všeč mi je tudi misel o samoregulaciji organizma, v katero geštalt terapevti »verjamemo«. Zavedanje in kontakt namreč prinašata naravno in spontano spremembo in organizem lahko raste (mu je to omogočeno) z ozaveščenim samosprejemanjem in pravico obstajati, kakor je. Intervencije ta proces ovirajo. V ljudeh je vrojena težnja po zdravju oziroma samoregulacija. »Polje se bo vsakič oblikovalo v kar najboljši Geštalt, kot ga bodo dovolile globalne razmere.« In še: »Zavedanje očitnega, kontinuum tega zavedanja je orodje, ki ga lahko oseba namenoma uporablja, da usmerja to spontano težnjo po zdravju.«
In ja, kaj sploh je »geštalt«? Geštalt je celota doživljanja in delovanja. Pomeni integracijo različnih delov v neko skupno celoto.
Težave, zaradi katerih ljudje iščejo psihoterapevtsko pomoč, so nezaključeni geštalti in se pojavijo takrat, ko je proces ustvarjalnega prilagajanja moten in zato ne zmorejo bodisi zadovoljiti, ali pa odžalovati določenih potreb (ki zaradi takšnega ali drugačnega razloga niso uresničljive). Takšne potem postanejo jedro nezaključenih zadev ali nezaključeni geštalti. Pogost razlog za to je sprememba življenjskih okoliščin, na katero se mehansko, nezavedno odzivajo na stare načine, ki so jih izoblikovali v preteklosti (fiksni gestalti). Takrat so ti načini predstavljali ustvarjalno prilagoditev – pogosto gre pri tem za prilagoditve na težke situacije v otroštvu – v sedanjosti pa predstavljajo motnjo, zaradi katere ne morejo biti polno pozorni in se optimalno odzivati na trenutne situacije. Tako kopičijo nove nezaključene gestalte in doživljajo konstantno neravnovesje.
Bistvo geštalt terapije ni v tehnikah, ampak v terapevtskem kontaktu, v katerem se poglablja klientovo doživljanje in zavedanje. Pa vendar naj tu navedem nekaj različnih tehnik, ki jih uporabljam z namenom povečati zavedanje sedanjega trenutka, čustev in telesa, povezati različne dele osebnosti ali se povezati z drugimi osebami, s katerimi imamo težave v medsebojnih odnosih.
Pri svojem delu tako uporabljam osredotočanje (na občutenje, dogajanje v telesu ali s telesom – telesne senzacije – tako imenovani »body work«, na dihanje,…), pretiravanje (z gibi, z glasom, celim telesom,…). Pogosto uporabim tudi tehniko ostajanja s čustvom, ponavljanje (potrjevanje izrečenega), dopolnjevanje stavkov, dialoge, tehniko »praznega stola«, tehniko dveh stolov. Po potrebi in po dogovoru pa uporabljam tudi kreativne medije (terapevtski peskovnik, delo z glino, risanje, terapevtske karte, …). Uporabljam različne eksperimente, s katerimi prav tako lahko raziskujemo naše zavedanje, meje identitete, osebne meje, kontakt ipd. Blizu mi je tudi delo z metaforami.
In ko smo že pri metaforah: uporabna pri delu s klienti, vsaj v nekaterih primerih, se mi zdi prispodoba, ki jo navaja Yontef glede integracije vsebin, ki klientu pri sebi niso všeč oziroma jih zavrača. Vsako zavračanje lastnih idej, čustev, občutkov ali dejanj vodi namreč v odtujitev. In če jih klient ne more sprejeti, ne more okusiti in prebaviti, potem Yontef navaja Simkina, ki vse te »sestavine« primerja s sestavinami za torto: olje, moka, pecilni prašek vsak zase niso okusni in jih ne želimo pojesti, vsi skupaj v torti pa se okušajo slastno.
Zelo uporabna, učinkovita in spodbudna se je izkazala tudi tehnika, ko si klient, ki trpi zaradi sramu in samozavračanja, predstavlja svoje starše/mamo kot ljubeče in sprejemajoče.
Za konec še misel, da terapevti s klienti komuniciramo svoje lastne strahove, kakor tudi svoj lasten pogum, svoje obrambe in tudi svojo odprtost, svojo zmedenost, a tudi jasnost. Če se terapevt zaveda, sprejema in deli te resnice s klientom, potem je to prepričljivi dokaz njegove avtentičnosti. Seveda pa se takšna pozicije ne da naučiti čez noč. Gre za vseživljenjsko nalogo oziroma učenje. In pomirjena vztrajam pri tem učenju.
