Čustveno nezreli starši. Vanda se je počutila zmedena in nesrečna. Spet in spet se ji je v odnosu z mamo dogajalo, da je pristala v občutkih neustreznosti, negotovosti in krivde. Zadnja leta se je zelo trudila, da bi z njo vzpostavila dober odnos. Zavedala se je namreč, da je mama ostarela in da morda ne bo več dolgo na tem svetu. Želela si je, da bi se poslovili v dobrem duhu.
Ni razumela … vedno, ko se ji je skušala čustveno približati in odpreti, je imela občutek, da je padla na nos. Na začetku se ji je sicer zdelo, da je mama razumela, da jo je slišala, da je pokazala nekaj sočutja in empatije do nje – zato ker ji ni nasprotovala. Ker je bila tiho. Čez čas pa je Vanda spoznala, da ni bilo tako. Mama je ni razumela, ni je slišala, preprosto je pozabila tisto, kar ji je povedala, in se obnašala, kakor da do takšnega pogovora med njima nikoli ni prišlo.
Boleča praznina in občutek krivde
Vsak tak dogodek ji je vzbudil boleče spomine. Kako je mama vsako njeno navdušenje v otroštvu in mladosti, pa tudi odraslosti, zavrnila, kakor da bi ji spustila mrzel tuš. Kako se je razjezila in ji očitala, ko je kot najstnica pripovedovala o neki knjigi, ki se ji je zdela nadvse lepa in je govorila o ljubezni. Kako je najprej sprejela kakšno njeno odločitev, kasneje pa ji jo je očitala. Kako se je nenehno vtikala v njeno odraslo življenje in ji skušala dopovedati, kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme in kaj se ne sme. Kaj lahko čuti in česa ne.
Ko je Vanda začela razmišljati o maminih odzivih, kar ni bilo konca teh bolečih spominov. V prisotnosti drugih se je zafrkljivo in nespoštljivo obnašala do nje. Še in še je izdajala njeno zaupanje.
Po drugi strani je mama poskrbela, da je imela v otroštvu vse, kar je potrebovala.
Kupovala ji je lepa oblačila, ji kuhala in pekla, poskrbela je za njeno zdravje, za rojstne dneve, počitnice, izlete … želela jo je razveseliti z materialnimi stvarmi. In Vanda se spominja, da ji je takrat, ko je bila kot majhen otrok bolna, znala pokazati ščepec nežnosti in da jo je zaskrbljeno gledala v oči. Tudi v odraslih letih jo je podpirala materialno in Vanda je lahko računala na njene usluge, kadar jih je potrebovala: varstvo otroka, denarna pomoč, prevoz, če je bil potreben. Zato se je Vanda počutila nehvaležna in občutila je krivdo, ko je čutila jezo nanjo in to, da z mamo nista povezani. Zdelo se ji je, da je nekaj narobe z njo, in ne z mamo. V njej je zevala boleča praznina. Z najpomembnejšo osebo, ki jo pozna vse svoje življenje, ne zna imeti dobrega odnosa.
Šele čez veliko let je spoznala, da gre pri mami za čustveno nezrelost in da preprosto ni zmožna čustvene bližine, empatije in sočutja do nje.
Odrasli otroci in čustveno nezreli starši
Linday C. Gibson v svoji knjigi Odrasli otroci čustveno nezrelih staršev razlaga, kako je imeti odnos s čustveno nezrelim staršem. Prvi odnos je odnos s primarnim staršem, na katerega se najprej obrnemo, če smo prestrašeni, lačni, utrujeni, žalostni, negotovi ali bolni. In prav intenzivnost te zgodnje vezi pomaga razložiti, zakaj nas čustveno nezreli starši lahko tako neskončno razočarajo, pravi avtorica.
Ko se poskušamo povezati s čustveno nezrelim staršem, ki ne obvlada veščin intimnosti, se počutimo odrinjeni, utišani ali izključeni. Morda se leta in leta trudimo povezati z njim, a se vedno znova počutimo nevideni in neslišani. Jeza na takšne starše je normalen biološki odziv – saj občutek zapuščenosti in nevidnosti ustvarja čustveno ločitev in jeza je normalen odziv na čustveno poškodbo. Čustveno nezreli starši ne poskušajo razumeti čustvenih izkušenj drugih ljudi – niti čustev lastnih otrok. Raje rečejo: Oh, kako si ti občutljiv/občutljiva!
Čustvene potrebe drugih – kaj so to?
Preprosto niso pripravljeni na čustveno delo – na to, da bi vložili svoj čas in energijo v to, da bi razumeli in izpolnili čustvene potrebe drugih. Čustveno delo se od fizičnega dela (skrb za materialno ugodje in telesno počutje) razlikuje po tem, da želi ustvariti posebne občutke, da smo cenjeni, zaželeni, ljubljeni in preskrbljeni. Zreli ljudje prevzemajo čustveno delo v odnosih samodejno, saj živijo v stanju empatije in samozavedanja. Čustveno nezreli ljudje pa so prepričani, da se jim ni treba prilagajati čustvom drugih. Prav tako zavračajo pomoč drugih: druge pritegnejo nase, ko pa jim ti poskušajo pomagati, jih odrinejo. Včasih se zdi, da ti ljudje pričakujejo, da jim drugi berejo misli. Ne povedo, kaj potrebujejo in raje čakajo, da bo nekdo opazil, kako se počutijo.
Ob nesoglasjih se čustveno zreli ljudje zmorejo opravičiti, lahko prosijo za odpuščanje in se izboljšajo na način, ki kaže na to, da želijo odnos popraviti. Čustveno nezreli ljudje pa imajo popolnoma nerealno predstavo o tem, kaj pomeni odpuščanje.
To naj bi po njihovem pomenilo, kot da do nesoglasja nikoli ni prišlo, kot da je mogoč popolnoma nov začetek. Bolečina drugih jim predstavlja nekaj, kar kazi spravo.Samopodoba čustveno nezrelih ljudi je odvisna od podrejenosti drugih. Dobro se počutijo le, če lahko druge prisilijo, da jim dajo, kar želijo, in se obnašajo tako, kot oni mislijo, da bi se morali.
Zanimivo je tudi to, kako močno obrambo imajo, kadar se z njimi skušamo pogovoriti o nečem, kar so storili. Tipična izjava: No, saj, sigurno sem najslabša mama na svetu! Ali pa: Očitno ne morem storiti ničesar prav!
Pogosto se čutijo upravičeni do nečesa zaradi svoje vloge. Obnašajo se, kot da jih starševstvo odvezuje spoštovanja osebnih meja drugih ali obzirnosti. Ko se je na primer Vanda pritožila, ker se je mama vmešavala v njeno vzgojo otroka, je mama pribila: Tudi stari starši imamo pravico kaj reči! Zakaj bi jaz morala biti vedno tiho!
Čustvena bližina: ne, vpletanje: da
Ne želijo čustvene bližine, želijo pa se vpletati. To dvoje se v temelju razlikuje. Pri čustveni bližini posameznika s popolnoma izoblikovanim jazom uživata v spoznavanju drug drugega na globoki ravni in z medsebojnim sprejemanjem vzpostavljata čustveno zaupanje. Čustvena bližina je poživljajoča in spodbuja k osebni rasti, saj osebe uživajo v zanimanju in podpori drugih.
Pri vpletanju pa čustveno nezrela oseba išče svojo identiteto in samouresničitev v intenzivnem, odvisnem odnosu. S takšnim odnosom ustvarja občutek gotovosti, predvidljivosti in varnosti, ki temelji na pomirjajoči domačnosti. Vsaka oseba v takšnem odnosu igra priročno vlogo za drugega.
Psihoterapija Kranj in nadaljevanje članka
V naslednjem članku bom spregovorila o tem, kako izstopiti iz takšnega prepletenega odnosa in kako ravnati s čustveno nezrelim staršem, da ne bomo kot odrasli znova in znova razočarani in prizadeti. Kako sprejeti, da naš starš ne zmore čustvene bližine. In kako nam psihoterapija pri tem lahko pomaga.
Če se želite naročiti na psihoterapijo pri meni, me lahko pokličete na 051 607 212 ali pišete na info@psihoterapija-maja.si
