Zavedanje o smrti, o tem, da bomo nekoč preminili tudi mi, lahko, paradoksno, vnese več življenja. Že naš pesnik Prešeren nas je opominjal: Memento móri! Ko spustimo vase misel, da je vse minljivo, tudi in predvsem mi sami, preusmerimo fokus na stvari, ki imajo za nas večji pomen.
Lahko dajemo več pozornosti temu, kar osmišlja naše bivanje, in tako živimo prisotneje: naše misli in naša dejanja postanejo pomembni. Opustimo lahko kritiziranje, sojenje in obsojanje, obremenjevanje s krivdo ali zamerami.
Psihoterapevt o smrti in umiranju
Kako se lahko soočimo z lastno minljivostjo? Dr. Irwin D. Yalom, psihiater in psihoterapevt ter svetovni znani avtor, je v knjigi Strmenje v sonce zapisal, da se pri mnogih ljudeh anksioznost, depresija in drugi simptomi napajajo iz strahu pred smrtjo. Strah pred smrtjo je strah vseh strahov. Po njegovih osebnih izkušnjah in izkušnjah iz terapevtske sobe pa soočanje s strahom pred smrtjo ne vodi nujno v brezup. Izkušnja nas lahko prebudi in nam omogoči polnejše življenje. Desetletja se je strokovno ukvarjal s strahom pred smrtjo in zdaj je mož, ki bo sam umrl v ne več daljni prihodnosti. To zavedanje ga vodi v prepričanje, da soočenje s smrtjo odpira vrata za to, da živimo bogateje in sočutneje.
Pri delu z na smrt bolnimi klienti, je spoznal, da so mnogi med njimi doživeli dramatično preobrazbo, prebudilo jih je to, da so bili soočeni s smrtjo. Lahko so postavili nove prioritete, prenehali so početi stvari, ki jih v resnici niso želeli početi. Z bližnjimi so se lahko globlje pogovarjali in polneje so zaznavali temeljna dejstva življenja – spreminjanje letnih časov, lepoto narave, zadnji božič ali novo leto. Mnogim so se zmanjšali strahovi pred drugimi ljudmi, lažje so tvegali, skrbi so se zmanjšale, strah pred zavrnitvijo tudi. To so spremembe, ki bi si jih želeli vsi!
Zanimivo, da je Irvin D. Yalom imel prepričanje, da življenja po smrti ni, da se preprosto soočimo s koncem in da po smrti pač ne obstajamo več. Tudi v omenjeni knjigi razpravlja o tem, da nam takšno prepričanje lahko pomaga premagati strah pred smrtjo. Po smrti svoje žene, s katero je preživel praktično vse svoje življenje, pa je izrekel naslednje: »Presenetil sem samega sebe. Kljub temu da imam ljubeče odnose z vsemi otroki in vnuki, da sem obdržal veliko prijateljev in da še vedno delam stvari, ki me izpolnjujejo, mi je po njeni smrti v edino pravo uteho misel na to, da se bova kmalu spet srečala.«
Pokaže se vse
Čas, ko se poslovimo, je lahko zadnji izpit, ki ga moramo opraviti. V tem času pride v ospredje vse, kar smo v življenju naredili, mislili, naši nameni, kako smo se motili in kaj smo se naučili, katero je bilo naše vodilo v življenju. Ta razmislek nam prinese mir in nam omogoči večje osredotočenje in budnost v tem prehodu. Če v sebi tekom življenja zbiramo notranjo moč in mir, smo v času umiranja poplačani s tem, da to lahko napravimo prisotni in budni, lahko ozavestimo dejstvo, da smo eno z vsem.
Ko umirajoči sprejme svojo situacijo in je v miru z odnosi, ki jih je imel, v sebi nima nuje, da bi bil z drugimi. Mnogo ljudem pa je v veliko oporo, da imajo ob sebi ljudi, ki jih imajo radi.
Kako se sprijazniti z mislijo na umiranje in smrt? Svoje strahove o minljivosti bi najlažje presegli tako, da bi živeli bolj osredotočeni na tukaj in zdaj. Ko smo v tukaj in zdaj, nas preteklost ne obremenjuje, hkrati nas ne skrbi za prihodnost. Zaupamo svojim odločitvam in zaupamo v življenje, da bo vse dobro. Srce je odprto in zmožni smo sočutja in ljubezni, tudi do sebe. Strahovi se utišajo.
Udomačiti ta čas
Na Tibetu ljudje vse svoje življenje trdo garajo za svoje preživetje. Ko pa ne zmorejo več tega težkega dela, se začnejo pripravljati na svoj čas odhoda. In v resnici se osredotočajo na to, povežejo se med seboj, hodijo v skupne prostore, in se tam z drugimi ozaveščeno pripravljajo na umiranje tako da veliko meditirajo. Umiranje jim ne predstavlja neke katastrofe, ampak samo naslednjo nalogo, ki naj jo vsak izpolni.
Ljudje, še posebno v starosti, naj bi se bolj spraševali o tem, kaj si želimo ob koncu življenja, ter se o tem tudi pogovarjali. Misel na čas, da nismo več zmožni biti samostojni, da nekdo drug poskrbi za nas, naj bi nam postala domačnejša.. To naj ne bi razumeli kot tragično ali katastrofično, tak je normalen potek življenja. Podobno kot takrat, ko smo se rodili. Tako se pripravimo na usihanje fizičnih, ob tem pa izjemno zraste notranja moč. V nas se naselijo nove pokrajine, novi svetovi, da v duhovnem smislu dojamemo, kakšen je namen našega tukajšnjega bivanja.
Psihoterapija Kranj in Gorenjska
Če menite, da so vaši strahovi in anksioznost povezani s strahom pred smrtjo, če ste v obdobju žalovanja ob izgubi ljubljene osebe ali vas je tega strah ali preprosto želite pogovor o tej temi, se lahko oglasite na terapevtske pogovore ali psihoterapevtsko pomoč v Družinski center Preobrazba v Kranju. info@psihoterapija-maja.si.
