Če ste se pred kratkim zaradi takšne ali drugačne stiske ali težave, ki jo želite rešiti, odločili za psihoterapijo, ste na dobri poti. Psihoterapija pomaga reševati psihične osebne in odnosne probleme, ki vas težijo, pa naj bo to anksioznost, panični napadi, vsiljive misli, izgorelost, slaba samopodoba, močni občutki krivde, težave pri vzgoji, težave v partnerskem odnosu …
Kljub temu vas bo morda stisnilo v telesu, ko boste pomislili na prvi obisk. Niti ne veste točno, kako svoj problem predstaviti, hkrati pa vas je strah, ker veste, da se bo potrebno soočiti z neprijetnimi stvarmi, ki jih nosite v sebi, morda že dolgo, dolgo časa.
Ne skrbite. Kot terapevtka sem vešča ravnanja s tovrstnimi zadregami. In vsaka zadrega je pravzaprav dobrodošla iztočnica in dober začetek terapije. Od vas se ne pričakujeta jasnost in dober nastop, posebnih pričakovanj do klientov kot terapevtka nimam.
Za proces terapije je pomembno, da se klient in psihoterapevtka ujameta, da se med njima postopno razvije zaupen in varen odnos. Za to sta odgovorna oba, vendar pa je za to potreben določen čas. Da bi vam olajšala prvi klic ali prihod na prvo srečanje, sem sestavila nekaj napotkov pred začetkom.
Psihoterapiji je potrebno dati dovolj prostora v svojem življenju.
psihoterapija je proces
Pri psihoterapiji se uporabljajo različne metode in tehnike za obravnavo psihičnih ali odnosnih težav. Pomembno orodje psihoterapije, vsaj v geštalt izkustveni terapiji, je terapevtski odnos. Namen psihoterapije je izboljšanje psihološkega počutja posameznika, opolnomočenje, izboljšanje stika s sabo in drugimi, izboljšanje odnosov, hkrati pa pripomore k osebni rasti in razvoju.
Psihoterapija je proces, ki traja različno dolgo. Glede na naravo težav in glede na cilje terapije lahko traja od nekaj tednov do več mesecev ali celo let. Cilje psihoterapije postaviva s klientom skupaj na začetnih srečanjih. Lahko izvajam individualno psihoterapijo, partnersko terapijo ali družinsko terapijo (med družinskimi člani).
Kakšna so vaša pričakovanja od psihoterapije?
Prvo vprašanje za vas na prvem srečanju je običajno, kateri so razlogi, da ste se za psihoterapijo odločili. Na prvem srečanju vas bom vprašala tudi to, kakšna so vaša pričakovanja od psihoterapije. Kot rečeno, ne pričakuje se, da bi imeli jasno definirane cilje, saj jih lahko oblikujeva skupaj, in se s časom tudi spreminjajo. Morda pa vam bo dalo boljši občutek, če boste vsaj okvirno vedeli, kaj s terapijo želite doseči, kam želite priti. Priporočam vam tudi, da razmislite, katere so tiste poglavitne težave, s katerimi se soočate. V pomoč vam bo, da si to na kratko zapišete, ni pa nujno.
O čem se boste želeli pogovarjati na psihoterapiji?
Ne skrbite glede tega, da ne bi vedeli, kaj reči in bi na terapiji zavladala mučna tišina. Tišina je na srečanjih tudi dobrodošla, saj vedno lahko pogledamo, kaj se skriva za njo. Vseeno pa vam bo morda koristil seznam tem, o katerih bi se na terapiji želeli pogovoriti, pa naj zadevajo odnose, vzgojo, postavljanje osebnih mej, službene odnose … Na vsako srečanje boste prinesli neke občutke, zadržke, razmišljanja, telesne senzacije, ki jih bova lahko pogledala. Zato je najpogostejše vprašanje, ki ga postavim klientom na začetku srečanja: S čim prihajate? In s tem so mišljeno prav vse psihične vsebine, ki so tisti trenutek v ospredju ali s katerimi se v tistem času ukvarjate.
Pred psihoterapijo in po njej
Psihoterapiji je potrebno dati dovolj prostora v svojem življenju. To pomeni, da vzamemo v zakup, da nekaj časa (tri mesece ali več) prihajate redno vsak teden ali vsaj na štirinajst dni. Le tako lahko proces teče neprekinjeno in nemoteno. Ena ura na teden pa ni vedno dovolj za notranjo spremembo. Priporočam, da tudi med dvema terapijama vsaj občasno premišljate o tem, kar ste izkusili na terapevtskem srečanju in skušate izkušnjo podoživeti, si priklicati nove občutke ali občutke, ki so drugačni od vaših običajnih in ste jih doživeli na terapiji. Poleg tega tudi med dvema srečanjema poglabljajte zavedanje tega, kar se dogaja znotraj vas, kako se notranje odzivate na ljudi in dogodke – vse to je namreč »material«, ki ga pogledava na srečanju. Na ta način se bo proces terapije poglobil in morda tudi pohitril. Če na srečanje pridete osredotočeni, bo tudi terapevtski dialog hitreje stekel. Ni slabo, če si tudi neposredno po srečanju rezervirate nekaj časa za refleksijo, podoživljanje, predelovanje izkušnje.
Instantne psihoterapije ni
Na prvem srečanju boste najverjetneje ugotovili, ali vam kot terapevtka ustrezam ali ne, ali mi lahko zaupate oziroma vam s svojo držo, vedenjem, pozornostjo, poslušanjem, odgovori dajem vtis, da bi to zaupanje lahko razvili. Ni pa nujno da boste že na prvem srečanju prišli do takšnih ugotovitev, saj na prvič skušam zbrati čim več informacij o vas, in to pomeni, da si med srečanjem veliko tudi zapisujem – tega na naslednjih srečanjih ne počnem. Če je mogoče in se odpre priložnost, na prvem srečanju demonstriram tudi svoj način dela. Če ugotovite, da moj način dela ne ustreza, si lahko kadarkoli premislite in se odločite za zamenjavo.
Na koncu prvega srečanja podpiševa terapevtski dogovor, ki vsebuje »pravila« glede zaupnosti, odpovedi terminov, zaključevanja terapevtskega procesa. Če so minila vsaj tri srečanja in želite s terapijo pri meni zaključiti, je pomembno, da narediva še eno, zaključno srečanje, kjer pogledava, kaj ste v terapiji dobili zase. Če zaključujete predčasno, pa lahko pogledava tudi to, kaj ste v terapiji pogrešali ali vam ni ustrezalo. Takšno zaključevanje je pomembno tako za vas kot tudi zame.
Dobro se je zavedati, da je terapija običajno dolgotrajen proces. Od prvega srečanja ni najbolj smiselno pričakovati preveč.
Psihoterapija in razkrivanje ter samorazkrivanje terapevtke
Vse, kar mi boste povedali na srečanjih, je zaupne narave. Zaupnost vključuje informacije o tem, kdo in kdaj obiskuje terapije pri meni kot tudi vsebino pogovorov. Zaupnost psihoterapije je doživljenjska, tudi če in ko s terapijo pri meni prenehate. Tudi z zapisanimi podatki ravnam skrbno.
To je pomembno vedeti, saj informacija pripomore k temu, da ste lahko bolj iskreni. Iskrenost pa tu ni mišljena v moralnem smislu, tega ne vrednotim, gre za zmožnost, koliko se nekdo lahko razkrije pred sabo in v terapevtskem odnosu. Na drugi strani se tudi terapevtka občasno samorazkrijem – če presodim, da je to v korist terapevtskemu procesu in služi kot podpora klientu. Zaupnost gre torej tudi v nasprotni smeri – tudi tisto, kar razkrije terapevtka o sebi, ostane zaupno in se informacije ne razkrivajo drugim.
Brez razkrivanja ni terapije, vendar pa to ni obveznost – če o določenih stvareh (še) ne želite govoriti, to poveste. In s tem postavite svoje osebne meje – to je že samo po sebi terapevtsko.
