Pogosto se zgodi, da v psihoterapijo starši pripeljejo mladostnika s težavami, ki je v stiski, moti družinski red in ogroža sebe. Naj bodo to motnja hranjenja, anksioznost, panični napadi, vsiljive misli ali podobno. Pričakovanje teh staršev je pogosto predvidljivo: naj mu (mladostniku) terapevtka pomaga, da se bo zmogel soočiti s »svojimi« problemi in jih rešiti. Njihovo stališče seveda je, da je problem mladostnika njegov osebni problem.
Mladostnik kot nosilec simptoma
Resnica je precej drugačna. Mladostnik je redko problem sam po sebi, mnogo pogosteje je nosilec simptoma neravnovesja celotnega družinskega sistema. Sistemska družinska terapija in Kemplerjeva geštalt izkustvena družinska terapija ponujata drugačen pogled: mladostnikov simptom je glas družine, izraz tistega, kar se v družinski dinamiki ne more ali ne sme izraziti. Iz tega vidika je najmanj krivično, da se mladostniku pripiše celotna osebna odgovornost za njegove težave, ki naj jih reši sam. V mnogih primerih je takšno izhodišče tudi neproduktivno z vidika uspešnega poteka terapije. (Pa čeprav se v individualni terapiji potem izkaže, da mladostnik, posebno na pragu odraslosti, vendarle s pomočjo terapije lahko v veliki meri spremeni ponotranjene družinske vzorce in gre z manj bremena v življenju naprej.)
Walter Kempler, utemeljitelj geštalt izkustvene družinske terapije, je na simptom gledal kot na sporočilo odnosa. Opozarjal je, da je v družini vsako stisko posameznega člana potrebno pogledati v kontekstu odnosov, mehanizmov čustvenega izogibanja in neizraženih potreb. Mladostnik s simptomom pogosto prevzame vlogo nosilca družinske bolečine in razbremenilnega ventila. Mladostnik s težavo preusmeri pozornost od skritih konfliktov v družini in s svojim simptomom opozarja na tisto in hkrati prikriva, kar je v družini neizgovorjeno.
V tem terapevtskem pristopu torej ne »napadamo« simptoma, temveč skušamo razumeti, čemu simptom služi, kaj izraža in kaj ohranja v ravnotežju.
Motnja hranjenja pri mladostnici
Poglejmo primer mladostnice z motnjo hranjenja, ki jo starši pripeljejo v terapijo po pomoč. Pogosto izpade tako, kakor da so jo pripeljali “na popravilo”. Mladostnica je po njihovem videnju problem ali ima problem, saj “noče jesti”. Oni sami se počutijo nemočni in od terapevtke pričakujejo, da bo kot nevtralna oseba imela večji vpliv na dekle in da jo bo s svojimi strokovnim znanjem znala »prepričati«, da se začne obnašati normalno.
Težava pa ni v mladostnici, ampak je na ravni sistema, na ravni celotne družine. Motnje hranjenja so pogosto povezane s pretiranim zlitjem (v geštalt terapiji se to imenuje konfluenca) med staršem in otrokom. Pogosto gre za prestopanje osebnih mej in porušene meje. Gre za neko napetost v družini, ki ni izražena in o kateri se ne govori. Lahko je vzrok tudi prenos čustev, ki jih nekdo od staršev ne zmore predelati pri sebi. Lahko je to lastna stiska enega od staršev, neuresničena pričakovanja do sebe ali neizražena agresija. Pogosto pa je vključena tudi dinamika nadzora (starši) in upora (otrok). S svojim vedenjem, torej neješčnostjo, mladostnica na nezavedni ravni sporoča, da je njeno vedenje edini prostor, kjer ima ona nadzor nad sabo. Zanjo je to lahko edini način, da sliši samo sebe. Morda pa v sebi nosi tudi nezavedno prepričanje, da mora nositi čustva, ki jih nihče drug v družini ne zmore nositi.
Terapevtka torej dela z družino, ali vsaj z delom tega sistema (na primer odnos mati-hči). Skupaj z njimi si prizadeva osvetliti, kaj se dogaja med njimi. Vprašanje, ki mu namenijo pozornost, je tudi, kako vsak od članov prispeva k vzdrževanju simptoma. Katere potrebe so neizražene? Kaj je tisto, česar ne smemo izgovoriti? Preprost primer tega je, da eden od staršev ne prenese pogleda na trpljenje svojega otroka. Ko otrok oziroma mladostnik izrazi svojo bolečino, je to za starša lahko več, kakor lahko sprejme. V ozadju je seveda nepredelana lastna bolečina, ki jo potisne na stran. Zato se o določenih stvareh v družini preprosto ne sme govoriti.
Motnja hranjenja: med razkritjem in zanikanjem
Drug primer je mladostnica z motnjo hranjenja, posledice spolne zlorabe (vsaj delno), ki jo je v otroških letih doživela s strani dedka. Na terapijo pride sama in pove, da ji mama verjame in jo podpira. Oče, ki je sin zlorabitelja, pa njeno travmatično izkušnjo minimalizira, relativizira ali jo zanika. Morda je bil oče na neki način v otroštvu zlorabljen tudi sam in to nosi nepredelano v sebi. Na hči takšna dinamika deluje rušilno. Znajde se med materjo in očetom, razpeta je med razkritjem in zanikanjem, med resnico in družinsko potlačeno travmo. Ne more biti lojalna obema stranema, zato pogosto plača s telesom. Ker oče ne prizna zlorabe, tvega, da bo izgubila odnos z njim. Raje se odloči za dvom vase, kakor da bi se »odpovedala« očetu. Motnja hranjenja tako postane način, da utiša notranjo bolečino, da kaznuje sebe in da dobi vsaj neko obliko nadzora v svojem življenju. Pri očetu pa lahko gre za to, da z zanikanjem vzdržuje lastni obrambni mehanizem, ki ga ščiti pred lastno bolečino. Morda želi braniti družinsko identiteto ali vzdrževati mit o normalni družini. Ceno te iluzije plača hči.
Psihoterapija Kranj in psihoterapija Gorenjska
V drugem delu članka Ne sprašujte se, kaj je narobe z otrokom? bomo naslednjič pogledali, kakšen odpor lahko izražajo starši do sistemskega pogleda na problem in kako to vpliva na mladostnika oziroma mladostnico ter na celoten potek terapije. Podala bom nekaj predlogov, kako ta odpor premagati in kako pomagati mladostniku s tem, da na problem pogledamo drugače – ne z vidika, kdo je kriv, pač pa, kako vsak od nas prispeva k vzdrževanju tega problema.
Če se želite vključiti v psihoterapijo pri meni, me kontaktirajte na 051 607 212 ali na info@psihoterapija-maja.si. Delam na naslovu Poslovni center Planina 3, Kranj.
