»Travma ni to, kar se vam je zgodilo, ampak to, kar se dogaja znotraj vas kot posledica tega, kar se vam je zgodilo. Travma je nezaceljena rana in zaboli, ko se je dotaknemo. Za sabo pušča brazgotino, ki je otrdela in neobčutljiva – je območje, kjer ni občutkov, je neprožno in tam ni možnosti za rast. Kot otrok ne morete pobegniti, edino, kar lahko naredite, je to, da prekinete stik s telesom in stik s sabo. Ta prekinitev pa povzroča številne duševne in telesne težave, vse dokler rana ni zaceljena.« (Gabor Maté)
Travmo povzroči tudi to, če otrok ne dobiva tistega, kar potrebuje.
Nisem vreden ljubeznI
Govorimo o razvojni travmi, ko je oseba kot otrok doživljala dolgotrajnejše zlorabe: spolne, čustvene in telesne. Večje posledice za duševno zdravje pusti tudi smrt starša, če je eden od staršev duševno bolan, odvisnik, če je v zaporu, prav tako pa tudi nasilje v družini, ločitev staršev, ločitev od družine in zanemarjanje otroka. Vendar pa otroka ne poškoduje le to, kar se mu zgodi slabega. Prav tako travmo povzroči, če ne dobiva tistega, kar potrebuje. Otrok ima potrebo po brezpogojni ljubezni, sprejemanju, da je viden in slišan, da je sprejet takšen, kot je. Starši imajo lahko radi svoje otroke, vendar zaradi lastne travme, stresa ali težav otroku niso zmožni dati brezpogojne ljubezni, ga ne vidijo, ne slišijo, ne morejo ga sprejeti takšnega, kot je.
Otrok, ki odrašča v takšnih okoliščinah, verjame, da ni vreden ljubezni, da je nekaj narobe z njim, in ne v njegovi okolici. V odraslosti se zato ti ljudje pogosto trudijo dokazati, da so ljubezni vredni in tako naredijo vse, da bi jih drugi imeli radi. Pogosto izgorevajo v poklicih pomoči, saj sami sebi ne znajo postaviti meje. Depresija, anksioznost, panični napadi, vsiljive misli, nizek občutek lastne vrednosti, pa tudi telesne bolezni … vse to je lahko posledica travme.
Kako se travma kaže v odraslosti
Pogosto se vznemirimo, vendar naš odziv ni sorazmeren z resničnim pomenom tega, kar se nam je zgodilo. Vzrok vznemirjenja ni v sedanjosti, ampak izvira iz preteklosti, iz našega otroštva. Ko na primer prijatelj odpove srečanje in nas to močno vznemiri, naše vznemirjenje ni povezano z njegovo odpovedjo, ampak s tem, da se dotakne nečesa ranjenega v nas – da naše potrebe niso zadovoljene. Na dan lahko pride strah pred zapuščenostjo, ali pa se tega strahu niti ne zavedamo, in le postanemo močno jezni. Gre torej za projekcijo naše frustracije iz otroštva, za triger, ki sproži našo travmo. Najpogosteje travma pride na dan v odnosih z bližnjimi.
Kot pravi Gabor Maté, travma med drugim povzroča tudi vnetne procese v telesu in obstaja močna povezava med travmo iz otroštva in avtoimunimi boleznimi ali na primer rakom. Mate navaja znanstveno raziskavo, ki je dokazala, da imajo ženske, ki trpijo za postravmatskim sindromom, dvakrat večje tveganje za raka jajčnikov.

Kako lahko travmo ozdravimo in zacelimo sebe?
Prvi korak je ta, da travmo prepoznamo in se je zavedamo. Le če vemo, kaj se nam dogaja, to lahko začnemo spreminjati. Ko se nam v odraslosti dogajajo slabe stvari, izbruh simptoma (depresija, panični napadi …) osebna kriza ali bolezen, si je potrebno postavljati prava vprašanja. Drugi korak pri zdravljenju travme je torej ta, da se vprašamo, kaj v meni prispeva k temu, kar se mi je zgodilo – na primer ločitev s partnerjem, bolezen, izguba službe … S tem prevzamemo osebno odgovornost, kar pa je seveda drugače kot krivda. V sedanjem trenutku je naša odgovornost, kaj bomo naredili s tem, kar je v nas.
Kako preseči depresijo in se pozdraviti? Kaj pravzaprav je depresija? Depresija ni čustvo, je stanje uma, občutek otopelosti, nesmisla in izgube, nelagodja, pomanjkanja upanja ali brezupa. De-press v angleščini pomeni potiskanje nečesa dol. Kaj torej potiskamo dol, ko smo v depresiji? Pod naštetimi občutki so potisnjena čustva. Vendar, zakaj bi nekdo potiskal svoja čustva? Ker se je v otroštvu naučil, da bolj boli in je nevarneje čustva doživljati, kakor pa to, da jih ne občuti oziroma jih nima.
Kako prositi za pomoč?
Pogosto slišimo ali beremo, da se je treba naučiti prositi za pomoč. Vendar nam je to dano že z rojstvom. Vsak novorojenček ve, kako prositi za pomoč. Ko je lačen, utrujen, osamljen, ko mu je neudobno – joka in z jokom prikliče pomoč. Vprašanje je torej, kako smo pozabili prositi za pomoč? Naučili smo se, da je bolje, da za pomoč ne prosimo, če želimo pripadati. Prositi za pomoč lahko pomeni, da se izpostavimo kritiki. Starši so lahko prezaposleni ali izčrpani in se ne odzivajo na naše klice. Iskanje pomoči postane za otroka preveč boleče, zato pozabi na to »veščino«. Običajno pa takrat, ko je stiska dovolj velika, vendarle znamo in se na nekoga obrnemo po pomoč.

Šest korakov za samopomoč
Gabor Maté predlaga vajo v šestih korakih, ki naj bi jo izvajali enkrat tedensko po 20 minut. Pri tem poudarja, da ni zdravnik ali psihoterapevt tisti, ki zdravi. Zdravljenje namreč poteka znotraj organizma, to je zmožnost vseh organizmov. Oseba mora prevzeti odgovornost za lastno zdravljenje in prevzeti moč za odločitve, drugi mu pri tem lahko le pomaga. Pri tem je ključnih nekaj vprašanj.
- Najprej se vprašamo, kdaj v tem tednu nismo rekli »ne«, pa bi bilo to za nas pomembno? Vprašamo se brez sojenja ali kritike, naj bo to le preprosto vprašanje.
- Potem se vprašamo, kako je to vplivajo na nas?
- Katero prepričanje je pod tem? Primer prepričanja: Če tega ne naredim, potem sem slaba oseba.
- Vprašamo se tudi, kje smo se naučili tega, da smo slaba oseba, če poskrbimo za svoje potrebe ali pa se ob tem počutimo krive?
- Kdo bi bili mi brez tega prepričanja? Maté predlaga, da si samo postavimo to vprašanje, odgovor bo prišel sam od sebe.
- Nazadnje se vprašamo še: ob katerih priložnostih ne rečem »ja«? Ko je na primer nekaj, kar si želimo narediti, kar strastno ljubimo, radi delamo – pa si tega nismo »privoščili«.
Kot pravi Mate, bomo s temi vprašanji, če jih redno delamo, prepoznali svojo avtentičnost, kdo v resnici smo, ter se bomo avtomatsko pomikali proti temu cilju – svoji avtentičnosti.
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.