Prevara: najpogosteje nanjo gledamo z vidika izdaje in krivde ter škode, ki jo doživlja prevarani partner. Ta perspektiva je pomembna in nujna. A če želimo resnično razumeti dinamiko varanja – in omogočiti globoko spremembo – moramo pogledati tudi od znotraj: v notranji svet tistega, ki vara.
Ta članek je namenjen prav temu. Ne kot opravičevanje varanja, temveč kot povabilo k razumevanju psiholoških, čustvenih in relacijskih procesov, ki pogosto vodijo v nezvestobo – ter tega, kaj takšna oseba potrebuje v terapiji, da lahko pride v pristnejši stik s sabo in s partnerjem.
Prevara kot simptom, ne le dejanje
V terapiji varanja ne obravnavamo kot izolirano moralno napako. Pogosteje gre za simptom – izraz nečesa, kar je v notranjem ali odnosnem svetu osebe že dolgo v neravnovesju.
Ljudje, ki varajo, pogosto poročajo o občutku notranje praznine ali otopelosti ter izgubi stika s sabo, s svojimi potrebami in željami.
Večkrat se počutijo ujeti v svojih vlogah, kot na primer v vlogi partnerja, vlogi starša ali tistega, ki mora biti prizadeven in se mora gnati za dosežki. Ta oseba pogosto živi v strahu pred konfliktom ali zavrnitvijo ter ima težave z izražanjem ranljivosti. V tem smislu varanje pogosto ni iskanje drugega človeka, temveč iskanje sebe – občutka živosti, potrditve, identitete ali svobode.
.
Varanje: kratkoročno olajšanje, dolgoročno razcep in krivda
Veliko ljudi, ki vara, živi dolgo časa v nekakšnem notranjem razcepu: navzven funkcionirajo, skrbijo za družino in druge obveznosti ter izpolnjujejo pričakovanja drugih ljudi in družbe nasploh. V njih pa se kopičijo neizražene potrebe, jeza, žalost ali hrepenenje. Varanje tako lahko postane prostor, kjer je dovoljeno nekaj, kar drugje ni. Ko varajo, so lahko spontani in se počutijo seksualno ali čustveno živi. Imajo občutek, da so videni, in varanje jim ponuja izhod iz njihove toge samopodobe.
Pravzaprav pri varanju ne gre toliko za odločitev, kakor za to, da se oseba nečemu izogiba. Izogiba se lahko konfliktu v partnerskem odnosu, obžalovanju in žalosti ob tem, kar je izgubila, pa tudi odgovornosti, ko bi morala nekaj jasno povedati ali tvegati spremembo.
Varanje tako kratkoročno prinese olajšanje, dolgoročno pa poveča notranji razcep in krivdo. Na osebe, ki varajo ali so varale, običajno gledamo kot na brezbrižne in egoistične. Vendar pa je dejstvo, da v terapijo pogosto pridejo v stik z globokim sramom, strahom pred razkritjem in občutkom, da so slaba oseba. Vsi ti občutki jih lahko vodijo v nadaljnje umikanje in skrivanje – tudi pred samim seboj.
Psihoterapija: kaj pridobi oseba, ki je varala?
Oseba, ki je varala, v terapiji dobi prostor brez moralnega obsojanja. To seveda ne pomeni, da varanje ni problematizirano ali da se zanemari odgovornost. Pomeni pa, da mora terapevtski prostor najprej omogočiti raziskovanje. Brez varnega prostora oseba ostane ujeta v obrambah, racionalizacijah ali samoobtoževanju – nobeno od teh pa ne vodi v spremembo.
Oseba se v terapiji lahko poveže z lastnimi potrebami in čustvi. Ključno terapevtsko vprašanje ni »Zakaj si varal oziroma varala?«, temveč so to naslednja vprašanja: Kaj si takrat potreboval oziroma potrebovala? Kje v svojem življenju si izgubil ali izgubila stik s sabo? Česa si se bal ali bala povedati in kaj zahtevati? Pogosto se pokaže, da oseba svojih potreb ni nikoli jemala resno ali pa jih ni znala izražati.
odgovornost, in ne kaznovanje
V terapiji se lahko raziščejo vzorci navezanosti. Varanje je pogosto povezano z zgodnjimi izkušnjami bližine, ki so nekoč osebi vzbudile strah pred zapuščenostjo ali ujetostjo in na podlagi katerih je izoblikovala dvojen odnos do intime in nezmožnost ostati čustveno blizu – ne glede na to, ali gre za prijetno bližino ali pa je ta povezana z neprijetnimi občutji.
Ko oseba prepozna težave, ki jih ima z navezanostjo, lažje razume svoje vzgibe za varanje.
V terapiji oseba sčasoma zmore prevzeti odgovornost za lastna dejanja in izbire ter za bolečino, ki jo je povzročila. Vendar pa odgovornost ni enako kot samokaznovanje. Z odgovornostjo želimo doseči celovitost – razumeti zakaj in odtlej ravnati drugače.
Pot nazaj v stik s partnerjem
Če se partnerski odnos nadaljuje, je ključno, da se oseba, ki je varala, začne učiti drugačnega odnosa in vzpostavljanja stika. Naučiti se mora biti v odnosu neposredna, da svoje občutke, misli in potrebe izrazi naravnost in jih ne skriva. Oseba se mora naučiti, kako ostati v svoji ranljivosti, ne da bi se iz odnosa umikala. Pomembno je tudi to, da izgubi strah pred konfliktom – konflikt, ki je viden, je boljši od tišine, ki razjeda. Iskren in pristen stik je vedno tvegan in zanj se je potrebno naučiti regulirati lasten strah. Oseba, ki je varala, naj ne ostane ujeta v vlogi krivca, postane naj aktiven, čustveno prisoten del odnosa.
Varanje nedvomno povzroča globoko bolečino. A če ga obravnavamo zgolj na ravni moralne obsodbe, zamudimo priložnost za resnično spremembo.
Ko oseba, ki vara, dobi možnost razumeti svoj notranji svet, svoje strahove, potrebe in razcepe, lahko gre v smeri stika namesto bega, odgovornosti namesto skrivanja in v občutek notranje celovitosti (namesto razcepa). Pot ni lahka – je pa edina, ki vodi k zrelejšim, pristnejšim odnosom. Tako s partnerjem kot s samim seboj.
Psihoterapija Kranj in psihoterapija Gorenjska
Če želite pri sebi spremembo in želite živeti bolj polno, zadovoljujoče življenje ter v odnosih, ki vas podpirajo, se oglasite pri meni na psihoterapijo v Kranju: 051 607 212 ali info@psihoterapija-maja.si.
