Verjetno ste tudi vi že prebrali ali slišali izraz notranji otrok ali pa za delo z notranjim otrokom in o tem, kako sprejeti notranjega otroka. Ta izraz se danes pogosto pojavlja v terapevtskih in poljudnih člankih ter člankih za samopomoč. Morda se zdi preveč preprost, a opisuje zelo resničen in globok psihološki pojav: gre za del odrasle osebe, v katerem so shranjene zgodnje izkušnje odnosa, občutka varnosti ali negotovosti, povezanosti ali osamljenosti in kjer je zapisano to, kako ravnamo s svojimi čustvi.
Kaj je notranji otrok?
Notranji otrok niso spomini na naše otroštvo, ampak z izrazom označujemo to, kako so naše izkušnje iz otroštva še danes prisotne v našem telesu, čustvih in odnosih. Obstoj »notranjega otroka« potrjuje tudi sodobna nevroznanost. Tega izraza sicer ne uporablja neposredno, a procesi, ki potekajo pri psihoterapevtskem delu z notranjim otrokom, temeljijo na realnih možganskih, telesnih in spominskih mehanizmih. Nevroznanost nam pomaga razumeti, zakaj se zgodnje izkušnje tako močno vtisnejo, zakaj se vračajo v odraslosti in zakaj lahko odnos – tudi notranji odnos – vodi v zdravljenje.
Zgodnje izkušnje se shranijo kot implicitni spomin. Možgani v prvih letih življenja še niso razviti za pripovedni, zavestni spomin. Izkušnje se zato shranjujejo predvsem kot implicitni spomin. To pomeni, da se zgodnje izkušnje ne zapišejo kot zgodbe, temveč kot telesni občutki, čustvena stanja, vzorci napetosti ali umika ter nezavedna pričakovanja v odnosih.
Ko odrasla oseba v sedanjosti nenadoma občuti močno osamljenost, sram ali strah brez jasnega razloga, se aktivira prav ta implicitni spomin. To je nevrobiološka osnova tistega, kar v terapiji imenujemo notranji otrok.
Limbični sistem in kreativna prilagoditev
Limbični sistem v možganih je sedež čustvenega spomina. Zgodnje izkušnje navezanosti (to, koliko nege, pozornosti in ljubezni smo prejeli ali nismo prejeli v zgodnjem otroštvu) so shranjene predvsem v limbičnem sistemu – delu možganov, ki je odgovoren za čustva, varnost in preživetje. V tem delu je amigdala, ki zaznava nevarnost in sproži alarm (odzivamo se na način boja ali bega), hipokampus, ki povezuje čustva s spominom in insula, ki omogoča zavedanje telesnih občutkov.
Ko otrok dlje časa ni v stiku z varno odraslo osebo, se ti sistemi kreativno prilagodijo v način preživetja in govorimo o travmi. V odraslosti se lahko ob bližini, konfliktu ali zavrnitvi aktivirajo enaki možganski vzorci, kot da bi bila nevarnost aktualna. Kadar gre za nezaceljene čustvene zapise, možgani ne ločujejo jasno med preteklim in sedanjim, in to predstavlja hkrati prekletstvo in blagoslov. Blagoslov zato, ker je to, da v sedanjosti »poskrbimo« za notranjega otroka, za možgane enako, kot bi se to dogajalo takrat, ko smo to potrebovali, a nismo dobili. Preprosto lahko naredimo nov zapis, napišemo novo zgodbo.
Prefrontalni korteks pomaga
Prefrontalna skorja možganov, ki je odgovorna za razmišljanje, perspektivo in regulacijo čustev, dozori šele v zgodnji odraslosti. Zato je otrok za to, da se umiri in čustveno uravna, povsem odvisen od odrasle osebe. Če takšne odrasle osebe ni ob njem, se njegovo telo nauči preživeti samo: z umikom, otopelostjo, pretirano samostojnostjo ali stalno napetostjo.
V terapiji, ko odrasli del zavestno ostaja prisoten ob čustvih notranjega otroka, se zgodi pomembna stvar: prefrontalna skorja začne uravnavati limbični sistem. To je nevrobiološka osnova sočutja do sebe in samoregulacije. Možgani doživijo novo izkušnjo: čustvo obstaja, a ni nevarno.
Danes vemo, da možgani ostajajo plastični vse življenje. To pomeni, da lahko nove izkušnje ustvarijo nove povezave ali sinapse, lahko se naučimo novih »trikov«.
Ko s pomočjo terapije ali zavestnega notranjega dialoga izkušamo varnost, prisotnost, sočutje in tolažbo, se postopno krepijo nove nevronske poti, stare pa izgubljajo svojo moč.
Delo z notranjim otrokom torej ni obujanje preteklosti, temveč učenje živčnega sistema, da je sedanjost varnejša, kot je bila nekoč. Učimo se biti dober starš svojemu notranjemu otroku.
Nevroznanost o navezanosti (Bowlby, Ainsworth, Siegel, Porges) potrjuje, da se otrok uči regulacije čustev prek ko-regulacije – prek druge osebe. Če te ni bilo, ta sistem ostane “neizgrajen” in v terapiji lahko to reguliramo na poseben način. Kako? Odrasli del nas (prek prefrontalnega korteksa) postane figura navezanosti za ranjeni del v nas. Terapevti pri tem omogočimo odraslemu klientu, da prevzame to vlogo. In postopno se oblikujejo nove, varne navezovalne poti v možganih.
Kako poteka delo z notranjim otrokom
Poglejmo, kako poteka takšno zdravljenje notranjega otroka. Klientka Majda 36 let, z anksioznostjo in občasnimi paničnimi napadi, na terapiji pove, da jo prepiri z možem neznansko izčrpavajo, utrujata pa jo tudi občutek krivde in nemoči po prepiru. Ko jo prosim, da si predstavlja takšno situacijo, ko se z možem spreta, in naj pove, kaj občuti ob tem ter kaj se ji dogaja v telesu, odgovori, da se nekaj v njej skrči, da jo postane strah. Potem gledava ta del, ki ga je strah. Vprašam jo, koliko je star ta del. Reče, da šest let. V spomin ji priplava, kako sta se njen oče in mama prepirala in kako nemočno in prestrašeno se je počutila takrat. Predlagam ji, da gleda to majhno šestletno sebe. Kaj čuti do nje? Smili se ji. Vprašam jo, ali ji želi pomagati. V nadaljevanju jo še naprej gleda s sočutjem in ji nameni tolažilne besede. Majhna Majda se počasi sprosti in začne zaupati. Vprašam jo, kaj bi ji še pomagalo, da bi se lahko čisto sprostila. Reče, da ne ve. Predlagam ji, da vpraša njo. To naredi in izve, da potrebuje objem. Potem jo v mislih objame in čuti njeno drobno telo, kako se sprošča in umirja.
Psihoterapija kranj in psihoterapija gorenjska
Če želite tudi vi pozdraviti svojega notranjega otroka in zaživeti bolj svobodno in sproščeno, razkleniti vezi, ki vas pripenjajo na travmatične izkušnje iz otroštva, ste lepo vabljeni na terapijo k meni. Kontaktirajte me na 051 607 212 ali info@psihoterapija-maja.si in dogovorili se bomo za termin.
