Družinska terapija. Marko se je vpisal na fakulteto, ki si jo je želel in njegov študij je bil zelo zahteven. Oba z mamo sta bila ponosna na ta uspeh. Vedno je bil priden fant, ambiciozen, navajen delati, navajen biti dober. V srednji šoli se je še družil s sošolci in veliko se je ukvarjal s športom. Po prvem letu študija pa se mu je zalomilo.
Postajal je čedalje bolj anksiozen, doživel je že dva panična napada. Večkrat je imel občutek, da ga duši in mučila ga je nespečnost. Pritisk študija je postal prehud. Opustil je vse druženje in se več ukvarjal s športom. Na vprašanje terapevtke, ali razmišlja o tem, da bi si poiskal dekle, je popolnoma resno odgovoril, da za to preprosto nima časa in dokler ne konča faksa, to ne pride v poštev. Ni bil v stiku s svojim telesom in svojimi občutki ter čustvi. Zavedal se je le, da ima težavo, ki jo želi odpraviti, in da mora narediti faks.
Moč notranjih prepričanj
Na terapijo ga je pripeljala mama in izgledala je zaskrbljeno. A je tudi ona delovala po enakem podzavestnem »programu«: treba je stisniti zobe in ne sme se popustiti. Zdelo se ji je, da če bo sin popustil, bo izgubil vse, za kar je delal in kar si je želel.
Zato je na svoj način pritiskala nanj oziroma ga podpirala v njegovih pričakovanjih do sebe. Seveda mu je želela le pomagati. Zagotovo je bilo strah tudi njo.
Morda je svojo vlogo mame povezovala z njegovim uspehom: če njemu ne uspe, potem tudi ona ni dovolj dobra mama. Morda jo je bilo strah tega, da bi, če mu ne bi uspelo, preprosto propadel. Izgubil bi se in to ne bi bil več on. Če bi eden od njiju priznal, da mu je težko, bi se podrl ves sistem, ki ga je mama zanj (in zase) gradila dve desetletji: prepričanje, da je le uspeh pot do varnosti.Marko v resnici ni potreboval več pritiska, potreboval je prostor zase, da bi prenehal delovati kot stroj in da bi se spet lahko začutil.
Panični napad kot odziv na odnos
Simptom je pogosto način, kako otrok nezavedno sporoča, da je družina tista, ki potrebuje spremembo. Na terapiji torej ne zdravimo simptoma, ampak družino kot sistem oziroma odnose v tej družini. Stiska otroka se po Walterju Kemplerju, utemeljitelju geštalt izkustvene družinske terapije, razrašča tam, kjer ni dovolj jasnih meja, pristnosti, konflikta, resnice in osebne odgovornosti.
V tem sistemu sin-mati prvi nosi preveč odgovornosti, mama pa preveč usmerja, nadzira in “skrbi”. Njuna čustvena povezanost je pretesna, a hkrati oba trpita – sin v simptomu, mama pa v tesnobi, da ga mora “držati pokonci”. Sin je tisti, ki pokaže, kar v odnosu ni dobro postavljeno. On nosi sporočilo družine. Lahko rečemo, da sinovi anksioznost in panični napadi niso samo njegov odziv na stres, temveč odnosni odziv na mamin nenehen pritisk (preoblečen v skrb) ter njeno potrebo po kontroli. Hkrati je prisotna njegova želja, da ji ustreže in ji ugaja, ter nezaveden strah, da bi jo razočaral ali jo izgubil. Ključna težava je med njima – v preveliki zlitosti ali konfluenci, ni jasne meje med jaz in ti, manjkata ločenost in diferenciacija.
Družinska terapija
Mama bi morda slišala v terapiji, da je vidna njena želja, da bi sina podprla. Vendar mu s tem jemlje prostor, da bi bil samo človek s svojo stisko. Njena skrb je premočna in on se od nje ne more umakniti. To ga duši. Pri tem ne gre za kritiko, ampak za preprosto resnico tega odnosa. Z zavedanjem tega nastane prostor za osvoboditev od škodljivih prepričanj in za spremembo. Terapevtka bi mamo vprašala, kaj bi se zgodilo z njo, če bi sin popustil, ne bi več zmogel in bi se ustavil. Kdo je ona brez sina? Kakšne so njene izkušnje z neuspehom, strahom in pričakovanji ter kako vplivajo na njeno skrb? Morda bi mama sčasoma lahko uvidela, da sinova težava ni le njegova, ampak gre za njeno nezmožnost, da prenese njegovo realnost.
Vprašanje tako za mamo kot tudi za sina bi bilo, kdaj sta se odločila verjeti, da je ljubezen pogojena z uspehom. Kdaj sta izgubila dovoljenje, da bi bila ranljiva? Za koga je pravzaprav ves ta napor, ta pritisk in to stiskanje zob? Zagotovo bi se pokazalo, da gre za medgeneracijski prenos skrbi.
Vsak je odgovoren za svoj del
V geštalt izkustveni družinski terapiji stremimo k temu, da vsak član sistema prevzame svoj del odgovornosti. Mati bi morala prevzeti odgovornost za svoj strah, za pritisk, ki ga ustvarja s pričakovanji, za svojo pretirano vpletenost in za prenesene ambicije. Sin pa naj bi prevzel odgovornost, da izrazi svoje meje in se nauči avtonomije, da prepozna svoje potrebe ter da spregovori o tem, kar čuti.
Ne gremo torej v smeri bolj »pozitivnega razmišljanja”, “manjšega stresa na faksu” ali “boljšega obvladovanja paničnih napadov”. To so stranski učinki. Resnični cilji terapije pa so, da sin postane oseba zase, ne podaljšek mame; da mama opusti “projekt sin” in ponovno vzpostavi stik sabo; da se oba naučita prenašati čustveno realnost drug drugega.
Ko se odnos uravnoteži, se pogosto zmanjša ali celo izgubi tudi simptom – ker ga sistem ne potrebuje več.
Psihoterapija Kranj in psihoterapija Gorenjska
Če želite, se lahko naročite na terapijo pri meni na telefonsko številko 051 607 212 ali info@psihoterapija-maja.si.
Izvajam individualno, partnersko in družinsko terapijo.
