Ko slišimo besedno zvezo mamini sinčki in očkove hčerkice – takoj vemo, za kaj gre. Ali pa se nam samo dozdeva. To so odrasli moški in ženske, ki so pretirano navezani na enega od svojih staršev. Pri njem iščejo podporo in nasvet, ukvarjajo se z njegovim počutjem in njegovimi potrebami. Njihov partner ali partnerica se ob tem počuti odrinjena na stranski tir. Problem pa je veliko večji, saj ti ljudje ne začutijo niti svojih potreb in želja. Preprosto jih ne zaznavajo več.
Izraz je na videz hudomušen, v osnovi pa slabšalen in žaljiv. Besedna zveza mamin sinček se v resnici lahko nanaša tudi na hčere in obratno – tudi sinovi so lahko na enak način navezani na očeta. Zato nekoliko podrobneje poglejmo, kaj se skriva pod tem površjem.
Zadeva je nekoliko zapletena, saj ne gre samo za dilemo, komu dati prednost – svoji materi ali svoji partnerici. Svojemu očetu ali svojemu možu? Ne gre samo za to, da je nekdo razpet med dvema taboroma in se težko odloči, komu dati prednost, za koga se odločiti. V resnici gre za nerazvit občutek osebne avtonomije. Temelj tega pa so težki občutki sramu, krivde in tesnobe. Največkrat gre za nerazvito osebno avtonomijo, ki temelji na težkih občutkih sramu, krivde in tesnobe.
V psihoterapijo pogosto pridejo moški, ki jih je “poslala” partnerica. Ali pridejo na partnersko terapijo pari, kjer ima partnerica ali žena občutek, da je v tekmi s taščo za njenega sina izgubila. In potem pričakujejo, da bo terapija prinesla to, da se bo partner odločil za njih, in ne za svojo mamo. Da ne bo več nosil družinskih ali partnerskih problemov na nos svoji mami, da ne bo več pri njej iskal podpore in tolažbe, nasvetov in spodbud. In bo nasprotno, vse to predeloval z njo, svojo partnerico. Tako bo končno ona dobila svoje mesto. Kot rečeno, zadeva ni tako preprosta in ne gre za to, da bi nekdo moral izbrati med dvema taboroma. Če izbere eno ali drugo – je enako. On sam kakor da ne obstaja. Najprej se torej mora naučiti izbrati sebe.
S psihoterapijo do avtonomnosti
Kaj pravzaprav pomeni avtonomija in to, da človek ravna avtonomno? Pogosto si pod tem pojmom predstavljamo neodvisnost in nevezanost. Da znamo poskrbeti zase, da znamo zastopati svoje interese, si vzeti čas za svoje konjičke in zanimanja ter znamo postaviti mejo drugim ljudem. Ob tem mi prihajajo na misel ljudje, ki ure in ure preživijo v delu ali v ukvarjanju z nekim športom ali nekim projektom. V odnosih pa zmrznejo in zato tako ali drugače ostajajo zunaj njih. Se ne želijo navezati na nikogar, saj bi se počutili odvisni.
Avtonomija in povezanost sta dve osnovni človeški psihološki potrebi, sta pravzaprav dve plati enega kovanca. Biti avtonomen v odnosu je cilj vsake partnerske psihoterapije. Vendar v partnerski terapiji ne gre samo za to, da mora eden od partnerjev postati avtonomen, drugi pa naj bi to že bil. V resnici se partnerja s svojimi vzorci, ki jih prineseta iz primarnih družin (načini navezovanja, odzivanja, doživljanja, čustvovanja, predstave o vlogah …) medsebojno podpirata. Torej sodelujeta v nezdravih vzorcih.
Cilj psihoterapije: skrb zase in skrb za drugega v ravnotežju
Če ne bi bilo tako, potem bi na primer partnerica ne vztrajala leta in leta ob partnerju, ki je nesamostojen in se ob vsaki najmanjši stiski ali dilemi zateče k svoji mami. Ona ga v resnici ne “želi” avtonomnega – na podzavestni ravni se to sklada z njenim vzorcem, ki pravi: pomembna (in ljubljena) si takrat, ko lahko drugim pomagaš, ko skrbiš za druge, ko se drugi ob tebi dobro počutijo. Tudi pri njej gre torej za pomanjkanje avtonomije, pomanjkanje občutka za sebe, za svoje potrebe. Na delu so projekcije (ko neavtonomnost pripisuje njemu, pri sebi je ne zaznava), zlitje z drugo osebo (trenutna, delna ali popolna nezmožnost diferenciacije v odnosu jaz-ti), introjekcije (nekritično prisvajanje prepričanj in vrednot drugih, “goltanje”) in še druge oblike prekinjanja stika s sabo in drugimi. Avtonomen človek v odnosu zna poskrbeti zase in poskrbeti tudi za drugega.
Kaj je torej avtonomija? Po Tomažu Flajsu je pomemben del naše avtonomije to, da znamo poskrbeti zase in svoje potrebe. Drugi del avtonomije pomeni, da smo pripravljeni prevzemati odgovornost za svoje življenjske izbire. Tretji element avtonomije pa je sposobnost navezovanja zdravih odnosov, zmožnost sodelovanja, da znamo biti avtonomni in v stiku s sabo tudi v odnosu z nekom.
Avtonomija v odnosu pomeni, da se zavedam sebe, svojega doživljanja in svojih potreb – sem torej v stiku s sabo. Le takšna pozicija mi omogoča, da lahko pripoznam drugega kot individuuma, ki se v precejšnji meri razlikuje od mene. V partnerskih odnosih je poglavitni izziv prav to, kako živeti z razlikami med partnerjema in hkrati ustvarjati skupnost, v kateri se niti eden niti drugi ne podrejata. Če torej govorimo o maminih sinčkih in očkovih hčerkicah, potem gre za nekoga, ki se še ni uspel individualizirati in je še vedno pod psihološkim vplivom enega od staršev. To pomeni, da ni zares razvil niti zavedanja sebe in svojih potreb niti odnosne sposobnosti, ki omogoča vstopanje v polnopravne odnose z drugimi.
Kako nastanejo mamini sinčki in očkove hčerkice?
Kaj pa je tisto, s čimer mati (ali oče) odraslega otroka veže nase? Prvi način je idealizacija otroka. Mama (ali oče) svojega otroka idealizira in ga ne vidi kot otroka, ampak vanj projicira lastna neizpolnjena hrepenenja, ambicije, predstave. Otrok želi ohraniti njeno naklonjenost in zato sprejme vlogo v tem scenariju. Kakšen bi bil tak scenarij? Mati ali oče lahko gojita vnaprejšnje predstave o tem, kakšen bi lahko bil sin ali hči kot uspešen odrasel človek. Pri tem lahko gre za karierno zelo uspešne ljudi, ki pa v sebi še vedno lahko čutijo neko praznino. Vendar v odnosu do sinov niso takšne samo mame, ampak so lahko tudi očetje. Odrasli sinovi tako živijo idealizirano predstavo o sebi, ki so jim jo vcepili starši.
Poročen z mamo
Drugi način je prav tako idealizacija otroka in je povezan z mamami. Pogosto lahko pojavi takrat, ko je oče odsoten – bodisi dejansko ne živi z otrokom in nima stikov z njim, bodisi je odsoten čustveno (čustveno hladen, je podrejen v odnosu do matere) je alkoholik … V takšni zvezi mati ni zadovoljna, ne čuti se izpolnjena kot ženska. Svoje neizpolnjene potrebe v partnerskem odnosu projicira na sina ali na hči, naredi ga/jo za svojega partnerja. Da mu vedeti (očitno ali prikrito), da ni srečna v življenju in da je on (sin) odgovoren za njeno počutje in občutenje. Eden od poglavitnih mehanizmov pri tem je vzbujanje občutkov krivde. Vsakič, ko se (odrasli) otrok želi izraziti, ko želi nasprotovati, ko hoče izraziti svoje potrebe, ki niso vezane na mamine potrebe, ko izrazi svojo avtonomno voljo, mu mati da vedeti, da zaradi tega ona trpi.
Tudi pozneje, ko moški (ali ženska) odraste, se čuti odgovornega za počutje svoje matere. Gre za pogojno materinsko ljubezen, ki jo lahko razpoznamo že v liku cankarjanske matere, ki se razdaja in žrtvuje za svojega sina in hkrati želi dobiti nekaj v zameno. (Mimogrede, nekoč sem bila prepričana, da je cankarjanska mati slovenska posebnost. V svoji psihoterapevtski praksi pa ugotavljam, da na ta fenomen niso imuni niti pripadniki drugih narodov oziroma njihovi potomci.) Občutek krivde je predvsem v tem, da otrok doživlja, da je nekaj dolžan svoji materi. V majhnem otroku se vzbudi strah, da bo mamo izgubil, in se zato prilagodi njenim zahtevam oziroma scenarijem.
Očarane hčerke
Tretji način se predvsem izrazi med očeti in hčerami. Ko oče hči pretirano navezuje nase, ne dela tega toliko s pomočjo izsiljevanja in vzbujanja občutkov krivde, pač pa z vzbujanjem strahu ali pa s tem, da hčerko očara. Mnogi očetje imajo težave v obdobju, ko se hčerke začnejo spolno prebujati. Ne vedo, kako bi se vedli do njih, ustrašijo se in umaknejo, zmedeni so v tej vlogi. Potem so lahko zelo ljubosumni na njihove fante. Na neki način si hčerke lastijo.
Toda kako sploh pride to tega, da otrok prevzame takšno vedenje in skrb za čustva in počutje svojih staršev? Vsak otrok v osnovi potrebuje ljubezen, nego, skrb in usmerjanje od svojih staršev. Če mu starši tega niso zmožni dati v zadostni meri, potem se otrok nezavedno temu prilagodi in podredi. Začuti, da je za njegove čustvene potrebe vsaj delno poskrbljeno takrat, ko on poskrbi za to, da se starš dobro počuti. To v njem budi upanje, da bo nekoč lahko dobil tisto, kar potrebuje, če se bo le dovolj potrudil za drugega. To nezavedno prepričanje nosi s sabo v odraslost in lahko tudi v pozna leta, če prej ne ozavesti in ne predela tega vzorca. Znova in znova povozi svoje resnične potrebe in želje, dokler se jih nazadnje niti ne zaveda več.
Spreminjanje vzorcev v psihoterapiji
V psihoterapiji ozaveščamo te vzorce in naslavljamo te izvirne potrebe.
Kot terapevtka za začetek kliente vprašam, kaj so njihove želje in pričakovanja glede terapije. Kaj jih je pripeljalo v terapijo in kaj “prinašajo”. Če gre za partnersko terapijo, vsakega od njiju spodbudim, da pove zase. Vprašam ju tudi, kako vsak od njiju vidi njun medsebojni odnos.
Če prideta z definicijo, da je partner “mamin sinček”, potem je jasno, da je ona tista, ki definira njun odnos in ga ureja. Torej gre za ponovitev vzorca iz primarne družine. V tem primeru njega bolj spodbudim, da pove, kaj pričakuje in kaj so njegove potrebe v tem odnosu.
Ta konkretni odnos je namreč priložnost za njegovo individualizacijo, razvoj njegove lastne avtonomije. Prav tako se partnerica v tem odnosu lahko nauči zaznavati svoje potrebe in se preneha pretirano ukvarjati z njim. Oba lahko torej razvijata lastno avtonomijo in se individualizarata.
To dosežemo tako, da se v psihoterapiji lahko drug drugemu pokažeta, takšna kot sta, z vsem svojim doživljanjem. Če na primer ona čuti ljubosumje do partnerjeve mame, jo podprem pri tem, da to lahko tudi izrazi. Na drugi strani tudi partner dobi možnost izraziti svoje doživljanje. Partnerja tako lahko sprejmeta svoje ranljive dele in tudi ranljivost drugega ter se povežeta na povsem drugi ravni – v odnosu jaz-ti.
