Travma ni dogodek, travma je naš odziv na neki dogodek ali dogajanje. Travma je torej nekaj, kar se zgodi znotraj nas. Dogodek, ki ga imenujemo travmatičen, ne povzroči travme. Travmo povzroči to, da ta dogodek poškoduje neko osebo, zato ker jo preplavi, ker je preveč zanjo, ker se zgodi prekmalu, živčni sistem tega ne more uravnati. Da bi oseba preživela, gre v stanje bega ali boja ali pa zamrzne v sebi. Torej pri travmi gre za rano, ki se zgodi znotraj nas kot posledica nekega dogodka.
Travma je kot brazgotina
Kot je dejal Gabor Mate – travma je nezaceljena rana in zaboli, ko se je dotaknemo. Za sabo pušča brazgotino, ki je otrdela in neobčutljiva – je območje, kjer ni občutkov, je neprožno in tam ni možnosti za rast. Če otrok doživi travmatični dogodek ne more pobegniti, edino, kar lahko naredi, je to, da prekine stik s telesom in stik s sabo. Ta prekinitev pa povzroča številne duševne in telesne težave, vse dokler rana ni zaceljena.
.
Tim Fletcher trdi, da je večina ljudi doživela travmo. Vendar pa večina ne razmišlja o tem oziroma se ne zaveda, da bi jo nosila v sebi. Razlog je po njegovem v tem, da še vedno uporabljajo enega zgodnjih razumevanj, kaj travma je. To naj bi bil enkraten grozljiv dogodek, ki se ti zgodi, kot na primer prometna nesreča ali posilstvo. Vendar pa so se v stroki od teh prvih razumevanj razvila nova pojmovanja travme.
Čustveno zanemarjanje: ko si povsem sam na svetu
Obstaja namreč tudi druga vrsta travme, ki je manj vidna. Razvije se takrat, ko naj bi se nekaj dobrega dogajalo, vendar se ni. Ko temeljne čustvene v otroštvu niso izpolnjene. Vsak otrok bi moral biti ljubljen brezpogojno, biti sprejet takšen, kot je. Imeti bi moral možnost razvijati svojo avtentičnost. Ker njegove čustvene potrebe po tem, da je ljubljen, viden, slišan, niso izpolnjene, tega ne more razviti. To je ta tako imenovana t-travma, vendar mali »t« ne pomeni, da so njene posledice kaj manjše. Zdi se nevidna, saj se navidezno nič tako slabega ni zgodilo. Vendar pa se v živčnem sistemu in v možganih dogajajo strašne stvari. Če naše čustvene potrebe v otroštvu niso bile izpolnjene, smo se počutili, kot da se nihče noče povezati z nami in da moramo biti res grozna oseba, če je tako. Potem se bojimo, da nas bo vsak, ki nas bo spoznal, zavrnil in nas zapustil in spet se bomo počutili povsem sami.
Oseba, ki v sebi nosi t-travmo ali razvojno travmo, se počuti, kakor da je povsem sama na svetu. Kot navaja Tim Fletcher, takšno travmo, ki naš živčni sistem poškoduje prav tako hudo kakor vsaka druga travma, v sebi nosi kar 80 odstotkov ljudi. Ker gre za travmo, ki se dogaja in se nadaljuje, otrok razvije odziv boja ali bega kot normalen in ga uporablja tudi v odrasli dobi, ko že davno ne deluje več.
Čustveno zanemarjanje kot nevidna travma
Tudi Bessel Van der Kolk (Telo si vse zapomni) poudarja, da je odsotnost potrebne čustvene odzivnosti enako travmatična kot aktivna zloraba. Pri otroku se namreč ustvari občutek, da ni vreden ljubezni, da so njegova čustva nepravilna ali nepomembna. V telo in živčni sistem se zapisuje kronični stres. Ker čustveno zanemarjanje traja tako dolgo (otrok odrašča v tem vzdušju), vpliva na razvoj amigdale, kar pomeni, da otrok razvije pretirano občutljivost za nevarnost. Prizadet je tudi hipokampus, kar pomeni, da ima oseba med drugim težave s spominom in z orientacijo v času, prizadeta pa je tudi prefrontalna skorja možganov, posledica tega je, da oseba slabše regulira svoja čustva, da se odziva impulzivno. Otrok, ki čustveno ni bil viden ali slišan, se težje nauči pomiriti, kot odrasel pa zato ne zna uravnavati svojih čustev brez zunanjih pomoči v obliki zasvojenosti, kompulzivnega vedenja in odvisnosti. Čustveno zanemarjanje se lahko izrazi v telesu kot kronična napetost, disociacija, občutek praznine, bolečine ali otopelosti. Odrasli, ki so bili kot otroci čustveno zanemarjeni, se pogosto počutijo, kakor da niso živi ali pa da jim manjka notranja povezanost s samimi sabo.
Čustveno zanemarjanje: kako se z njim sooča otrok?
Otrok si prizadeva pripraviti ljudi (starše), ki se nočejo povezovati z njim, da bi poskrbeli za njegove čustvene potrebe. Tako se nauči postati to, kar domnevno oni hočejo, da postane. Nauči se postati pretirano ustrežljiv, nositi masko, postane senzitiven do prepričanj drugih, potreb drugih. Otrok si misli: če bi le lahko poskrbel za njih, bodo morda potem oni lahko poskrbeli zame. Na tisoče načinov se prilagaja temu, kar naj drugi hoteli od njega. Prilagaja se in prilagaja, da bi preživel. In te prilagoditve se lahko kažejo kot to, da ne zaupa nikomur, manipulira, živi v zmedi, nikoli ne reče »ne«.
Vse to, kar je nekomu v otroštvu pomagalo (čustveno) preživeti, v odraslosti postane prekletstvo. Čez dvajset ali trideset let se znajde v resnem partnerskem odnosu, ima otroke. In če živi še naprej v istih prilagoditvah, uniči te odnose, rani ljudi, ki jih ima rad in rani sebe. Kreativne prilagoditve iz otroštva zdaj postanejo slabe prilagoditve.
pSIHOTERAPIJA KRANJ IN PSIHOTERAPIJA GORENJSKA
Če vas pokliče, se lahko naročite na terapijo pri meni:
info@psihoterapija-maja.si ali 051 607 212.
