Kar nekaj člankov sem napisala na temo čustvene zrelosti. V tokratnem dajem poudarek na to, kako geštalt terapija gleda na čustveno zrelost in kako nam lahko psihoterapija pomaga to čustveno zrelost tudi razvijati.
Čustvena zrelost je ena tistih lastnosti, ki jih vsi hitro opazimo, težje pa jih je opisati. Ko govorimo o zreli osebi, pogosto mislimo na nekoga, ki zna poskrbeti zase, ostati v stiku s svojimi občutki in jih izraziti na način, ki ne uničuje odnosov. Čustveno zrela oseba je tudi empatična, lahko prisluhne drugemu, tudi v primerih, ko se z njim ne strinja. V geštalt terapiji pa čustvena zrelost ni končni cilj, ampak je proces žive izkušnje v prostoru in času »tukaj in zdaj«. Zrelost se zgodi tam, kjer človek pride v stik s seboj, s svojimi potrebami in z okoljem — in je sposoben na okolico odgovoriti avtentično.
Čustvena zrelost kot zmožnost za stik
Kontakt oziroma stik je v geštaltu eden od osrednjih pojmov. Gre za mejo med jaz in ti, in na tej kontaktni meji se zgodi stik. Je tudi stik med mojimi notranjimi potrebami in realnostjo, ki me obdaja. Čustveno zrela oseba se zna srečati s tem, kar se v njej dogaja, ne da bi to potlačila, pretiravala ali projicirala na druge. Čustveno zrel človek zna prepoznati, kaj čuti, še preden se izgubi v mislih. Zna opaziti, kaj omejuje njegov stik (s sabo, drugimi, z lastnimi notranjimi vsebinami) – lahko je to sram, strah, jeza, perfekcionizem … Zmore tudi razlikovati med tem, kar je resnično tukaj, in tem, kar prinaša iz preteklosti v sedanjost.
Ker je zrelost proces, in ne končno stanje, se kaže tudi v sposobnosti, da te prekinitve stika prepoznamo, se jih zavedamo — in jih uporabimo kot informacijo, ne kot avtomatično obrambo. Šele z zavedanjem se lahko zgodi sprememba.
Zavedanje: naj se zgodi
Geštalt terapija vidi zavedanje kot pogoj za spremembo. Brez zavedanja lastnih občutkov, telesnih senzacij in miselnih vzorcev, prepričanj, ostanemo ujeti v nezavedne avtomatizme.
Zrelo zavedanje ni enako intelektualnemu razumevanju. Klienti bi na terapiji pogosto radi razumeli, kaj se jim dogaja. To je pomembno, a s tem, ko »vemo«, kaj bi morali čutiti, ostajamo odrezani od dejanske, telesne izkušnje. Na terapiji pa prav zato delamo filigransko – pozorni smo na drobne trenutke ki se zgodijo na terapevtskem srečanju: napetost v ramenih, zadrževanje diha, neizgovorjene ali na pol izgovorjene besede, ki obvisijo v zraku.
Čustvena zrelost pomeni, da zmorem občutiti svoje stanje, ga poimenovati in ostati ob njem dovolj dolgo, da se lahko nekaj v meni preobrazi samo od sebe. To je proces samoregulacije, ki je v središču geštalt dela. Samoregulacija ne pomeni, da se mi namenimo nekaj v sebi spremeniti, ampak da se tega zavemo in dopustimo, da se to zgodi.
Vidik zrelosti je tudi avtentičnost. Zrel človek ne poskuša ugajati za vsako ceno, niti ne manipulira z drugimi, da bi dosegel svoje. Zrelost je v sposobnosti, da izrazimo sebe na način, ki je jasen, neagresiven in spoštljiv do drugega. To pomeni, da znamo izraziti želje brez pričakovanj, da jih bo drugi nujno izpolnil. Da znamo postaviti mejo, ne da bi se ob tem počutili krivi. In smo zmožni poslušati drugega, ne da bi ob tem izgubili sebe. Prava sprememba se zgodi, ko človek ne poskuša postati “boljši”, ampak ko si dovoli biti pristnejši. Čustvena zrelost je prav to: biti v odnosu kot resničen jaz, ne kot podoba, ki jo želim uprizoriti.
S čustvi znamo ravnati
Zrelost ne pomeni, da nikoli ne občutimo neprijetnih čustev. Gre za sposobnost, da ta čustva prenesemo in jih uporabimo kot informacijo. Frustracija je naravni del vsakega zadovoljstva: če se ji znamo približati in ji dati prostor, nas vodi do razvoja; če se ji izogibamo, ostanemo v nekih lastnih fantazijah ali predstavah. Zato čustveno zrela oseba zna sprejeti “ne” drugega, ne da bi to doživela kot osebno zavrnitev; zna tolerirati napetost, ki nastane v odnosu, in ostati v dialogu; zna regulirati svoje impulze, ne da bi jih zanikala.
Kot otroci reagiramo impulzivno, odrasli pa lahko med impulz in akcijo vstavimo majhen prostor —“vdih” zavedanja, ki omogoča izbiro.
PREKINITVE STIKA
Geštalt terapija ima natančno pojmovanja za različne načine prekinitve stika, ki jih (nezavedno) ustvarjamo. Ko smo prepričani, da so drugi krivi za to, kar čutimo, gre za projekcijo. Ko menimo, da moramo biti takšni in ravnati tako, kot so nas naučili, gre za introjekcijo (nekaj smo nekritično »pojedli«, »vzeli« od drugih, ne da bi to v sebi pred tem dali na sito in po tem predelali. Pogosto zadržujemo stvari zase, ne izrečemo, kar bi bilo potrebno izreči, in takšna prekinitev stika, če se je ne zavedamo in ni namerna, se imenuje retrofleksija. Tudi samopoškodovanje spada v to: raje poškodujem sebe, kakor da izrazim jezo navzven. Prekinitev stika je tudi konfluenca, zlitje, ko preprosto želimo biti zliti z drugo osebo in meja med nami in njim, med jaz in ti, ne obstaja.
Kako na terapiji razvijamo čustveno zrelost
Terapevtski proces je pravzaprav prostor za varno eksperimentiranje s stiki. Zato smo pozorni na to, kaj se dogaja v telesu – kako se čustva pokažejo v našem telesu in se učimo, da jih tudi v prihodnosti ne prezremo. Učimo se poimenovati svoja čustva. Najprej tako občutimo, da nas »nekaj tišči«, in če temu občutku damo pozornost, lahko pridemo v stik z resničnim čustvom: počutim se osamljenega.
Pomemben je odnos med terapevtom in klientom, saj se v njem izražajo enaki vzorci kot v drugih odnosih. Torej spet: pomembno je, kar se dogaja tukaj in zdaj, med nama.
Ko klient dobi izkušnjo v terapiji, da je sprejet takšen, kot je, v tisti njegovi realni izkušnji, se opogumi za avtentičnost. Novim uvidom pa sledijo konkretne možnosti: jasno izražanje potreb, odločanje, postavljanje mej, ustvarjanje novega vedenja.
