Kaj lahko pričakujemo od psihoterapije in kaj v njej dejansko deluje? Nekateri si še vedno predstavljajo psihoterapijo kot ležanje na kavču in izpovedovanje. A gre za veliko več.
V psihoterapiji je v zadnjih desetletjih prišlo do velikega razvoja in premikov. Eden zadnjih premikov je povezan z nevrobiološko znanostjo in njenim skokovitim razvojem. Po zaslugi nevrobiologije smo spoznali, da s terapevtskim pogovorom in terapevtskim odnosom vplivamo tako na izražanje genov kot na oblikovanje novih sinaps – novih povezav med živčnimi celicami – in celo na imunski sistem.
Ali psihoterapija deluje?
Najboljše spoznanje je, da psihoterapija zares deluje. 80. in 90. leta so bila zaznamovana z družbenimi pritiski, da mora psihoterapija pokazati, kako učinkovita je. Zato so bile opravljene brezštevilne raziskave glede učinkovitosti in rezultati so pokazali naslednje:
- K uspehu terapije največ, to je 40 odstotkov, prispevajo dejavniki ali dogodki zunaj terapije. To so ugodne spremembe: na primer boljša služba, poroka, ločitev, dobri zdravstveni izvidi, osamosvojitev, selitev v večje stanovanje … Zavedati pa se je treba, da tudi te ugodne spremembe ne bi imele tako dobrega vpliva, če oseba ne bi hodila na terapijo.
- Na drugem mestu je odnos med terapevtom in klientom, ki so mu raziskave pripisale kar 30 odstotkov »zaslug« za uspešno psihoterapijo.
V tem odnosu je pomembno, da klient terapevtu zaupa, pomembno pa je tudi jasno definiranje ciljev.
- Na tretjem mestu je s 15 odstotki učinek placebo, torej to, koliko oseba verjame v dober učinek terapije.
- Različne metode in tehnike dela so na presenečenje dela terapevtov pristale na četrtem mestu s prav tako 15 odstotki.
Verjamemo torej, izkusili smo in dokazano je, da psihoterapija deluje. Kot so prav tako pokazale raziskave, se verjetnost za izboljšanje poveča za 80 odstotkov, če je nekdo vključen v terapijo. Ni pa pomembno, katero psihoterapevtsko smer si izbere.
Diagnoza ni tako zelo pomembna za uspeh psihoterapije
Raziskave o učinkih psihoterapije so tudi razkrile, da je izid psihoterapije precej manj, kot so mislili, povezan z diagnozo. Psihoterapija je lahko zelo uspešna tudi, če ima oseba težko diagnozo.
Viri, ki so klientu na razpolago, imajo poseben pomen – ne gre samo za materialne, ampak tudi osebnostne (privlačnost, sposobnosti in interesi) in socialne vire (odnosi). Veliko težje je s terapijo pomagati nekomu, ki ima psihiatrično diagnozo, je osamljen in nima mreže v starših, sorodnikih in prijateljih, ki bi ga podpirali.
Raziskave tudi pravijo, da ženske v večjem številu obiskujejo psihoterapijo. Zmožne so pogumneje priznati, da imajo težavo in da potrebujejo pomoč. Bolj se zavedajo pomena odnosov v življenju.
Pomen odnosa klient-terapevt v psihoterapiji
Biti s terapevtom je za mnoge prva izkušnja, ko jih resnično posluša, je z njimi in jih razume nekdo, ki jemlje resno njihove misli, čustva in potrebe.
Terapevti morajo danes biti vešči komunikacije ter imeti sposobnost empatije, znati se morajo vživeti v položaj drugega. To med drugim lahko dosežejo z lastno terapijo (delom na sebi) in tudi s pomočjo supervizije.
Odnos klient-terapevt je za učinek oziroma uspešnost psihoterapije ključnega pomena. Klient in terapevt oblikujeta delovni odnos, vendar seveda zelo oseben in na trenutke intimen (v smislu čustvene in duhovne bližine). Vključuje povezavo zaupanja med terapevtom in klientom, v kateri si delita medsebojno razumevanje tega, kam gresta v terapiji, torej o ciljih, ki naj bi jih klient dosegel.
Terapevt v tem odnosu vzame resno vse tisto, kar klient prinese v terapijo, ga spoštuje in ostane z njim v stiku tudi takrat, ko se terapija zatakne ali postane težavna.
Terapevt se v tem odnosu odkrito spopada tudi s svojimi napakami in tako kaže svojo predanost. Terapevtska aliansa se namreč neizogibno od časa do časa tudi pretrga in to, da si predvsem terapevt prizadeva z odkritim raziskovanjem in empatičnim razumevanjem to popraviti, predstavlja del zdravljenja v terapiji. Terapevt pri klientu od časa do časa tudi preverja, kaj od njegovih intervencij mu je bilo v pomoč in kaj ne. Zdravimo z odnosom, človek človeka, je dejal Walter Kempler, avtor geštalt izkustvene družinske terapije.
Prvenstveno v psihoterapiji gre za vzpostavljanje dialoškega odnosa, v smislu ideje, ki jo je razvil filozof Martin Buber. Gre za odnos jaz-ti, v katerem drugo osebo iskreno čutimo, zaznavamo in izkušamo kot drugo osebo (ne kot objekt), in v katerem si prizadevamo slišati izkušnjo druge osebe brez vnaprejšnjih sodb in brez obsojanja. Še več, slišimo tudi tisto, kar ni izrečeno, in vidimo tisto, kar ni videno.
Primer odnosa iz psihoterapije
Klientka že nekaj časa prihaja redno na terapijo, ki jo je začela obiskovati zaradi anksioznosti in paničnih napadov. Vedela sem, da je napredovala in da je pri njej prišlo do določenih sprememb, vendar pa do tistega srečanja o tem ni veliko govorila. Zdelo se mi je, da se ponavljajo ene in iste teme. V pogovoru pa je vendarle razkrila, da rešuje svoje težave in da ji gre že precej bolje. Takrat sem začutila, da je trenutek za to, da narediva še korak dlje in v najinem odnosu tukaj in zdaj osvetliva nekaj, kar moti stik med nama.
Povedala sem ji, da si kar precej moram prizadevati za to, da se povežem z njo. Ker nikoli ne vem, kaj čuti, ko pride in se usede. Njen obraz ne izraža ničesar, vse je pravilno, korektno in vljudno. S tem sem v okviru trenutka tukaj in zdaj naslovila nekaj, o čemer sva se pogovarjali že na enem ali dveh prejšnjih srečanjih. Kako ona zadržuje vse v sebi in zase: ne podaja svojega mnenja, ne kaže občutkov, ne izraža čustev. To sem ji povedala sočutno, kot svoje opažanje, brez sodbe ali kritike. Čutila se je sprejeta takšna, kot je, ter se je strinjala. Videla sem, da je njen obraz postal bolj izrazen, oči bolj žive in da sva bili v veliko boljšem stiku. In prvič je lahko prepričljivo izrazila zadovoljstvo in hvaležnost ob tem, ko ji terapija res pomaga.
