Žalovanje je naraven, zdrav odziv na izgubo. Ko umre nekdo, ki nam je bil blizu, je naš notranji svet pretresen. Občutki žalosti, praznine, zanikanja, jeze, krivde ali otopelosti so del procesa, ki nam pomaga postopno sprejeti novo resničnost. Včasih pa žalovanje ne popusti niti po več letih. Kaj storiti takrat? Ko se bolečina ne mehča, ampak ostaja odprta rana?
Gre za motnjo zapletenega oziroma podaljšanega žalovanja (prolonged grief disorder), ki je kot diagnostična kategorija vključeno tudi v DSM-5-TR (Diagnostični in statistični priročnik Ameriške psihiatrične zveze). To ne pomeni, da je ljubezen do umrlega »pretirana«. Pomeni pa, da se je proces žalovanja ustavil in se ni mogel naravno preoblikovati.
Kako prepoznamo podaljšano žalovanje?
Pri običajnem žalovanju bolečina s časom ne izgine, vendar se spremeni. Postane bolj mehka, manj vseprežemajoča. Človek se lahko znova povezuje z življenjem, četudi ohranja ljubezen do umrlega.
Za podaljšano žalovanje pa je značilno intenzivno hrepenenje po umrlem tudi več let po izgubi. Človek ima občutek, da življenje brez te osebe nima smisla.
Pojavijo se težave pri vzpostavljanju ali ohranjanju odnosov. Žalujoči se lahko vztrajno izogiba vsemu, kar spominja na izgubo – ali pa je ravno nasprotno, popolnoma ujet v spomine.
Občuti lahko kronično utrujenost in izgubo življenjske energije. Žalovanje tako postane osrednja identiteta. “Jaz sem nekdo, ki žaluje.”
Žalovanje in partnerski odnos
Izguba starša, še posebej mame, lahko močno aktivira globoke plasti navezanosti. Če je bila mama (ali tudi oče) primarna figura varnosti, lahko njena ali njegova smrt sproži občutek eksistencialne ogroženosti. Partner se v takšnih primerih pogosto znajde v zahtevni vlogi, ko predstavlja nekakšno nadomestno varnost. Doživlja lahko tudi drugače: da nikoli ne bo mogel tekmovati z idealizirano podobo umrle osebe in on sam nikoli ne bo dovolj. Lahko pa občuti, da je izključen iz notranjega sveta žalovanja.
Če notranja varnost ni integrirana, noben zunanji odnos ne more popolnoma zapolniti vrzeli. In tu se začnejo zapleti v paru: eden išče regulacijo, drugi se počuti preobremenjenega ali izključenega. Pri parih pogosto pride do tega, da je nekdo ujet v preteklosti, drugi pa se počuti zapuščenega v sedanjosti. Če žalovanje traja več let brez spremembe, odnos lahko začne razpadati – ne zato, ker ni ljubezni, ampak ker eden od partnerjev ni čustveno razpoložljiv.
Pojasnimo to dinamiko nekoliko podrobneje. Ko rečemo, da je bila mama primarna figura varnosti, ne govorimo samo o ljubezni. Govorimo o notranjem občutku, da svet zdrži. Ta občutek pomeni: tudi če me nekaj pretrese, tudi če izgubim, tudi če me zaboli — ne bom razpadel. Svet se ne bo podrl. Jaz bom ostal. Nasprotno se občutek, da svet ne zdrži, občuti, kot da smo izgubili tla pod nogami, svet doživljamo kot nevaren in prazen in kot da je vse krhko in nestabilno.
Ko umre nekdo, ki pomeni varnost ali celo zlitje
Če je bila mama še v odraslosti ključni vir čustvene opore, njena smrt ne pomeni samo izgube odnosa. Občutka, da obstaja nekdo, ki »stoji za mano«, ni več. Izgubi se občutek, da smo nekje doma.
Lahko se pojavi tudi občutek izgube generacijske zaščite (»dokler je mama živa, sem še otrok«).
Pri nekaterih klientih se pojavi občutek, ki ga težko opišejo, ampak zveni kot: »Zdaj sem popolnoma sam na svetu.« To je eksistencialna ogroženost – ne gre za konkretno nevarnost, ampak za globok občutek temeljne nezaščitenosti.
Smrt starša pogosto aktivira zelo zgodnje razvojne plasti. Tudi odrasla, funkcionalna oseba lahko začne doživljati intenzivno anksioznost, strah pred zapuščenostjo, povečano odvisnost v partnerskem odnosu ali pa čustveno zaprtost v odnosu do partnerja. Gre za telesno-čustveni odziv, ki bi ga lahko opisali z besedami: »Brez mame ni varno.« V primerih, ko je bil odnos zelo simbiotičen ali čustveno prepleten, je mama morda regulirala samopodobo, potrjevala vrednost, dajala smisel in orientacijo. V takšnih primerih ne gre le za izgubo osebe, ampak izgubimo del lastnega jaza. In tu žalovanje pogosto obstane, ker klient ne žaluje samo za mamo – žaluje za občutkom varnosti, ki ga ne zna vzpostaviti sam v sebi.
Psihoterapija kranj in psihoterapija gorenjska
Pomembno vprašanje v terapiji je ne samo, kako žalovati, ampak predvsem, kako razviti notranji občutek varnosti, ki ni več odvisen od fizične prisotnosti umrle osebe. Gre za premik od zunanje navezanosti k ponotranjenemu občutku varnosti. V psihoterapiji ne predelujemo samo izgube, ampak predelujemo tudi odnos. Smrt prekine realni odnos, psihični pa ostane. Še več, v odnosu lahko ostane marsikaj nedokončanega ali neizrečenega. V odnosu s preminulo osebo smo morda zadržali določene dele sebe (jih nismo izražali). Zato je podaljšano žalovanje pogosto žalovanje za delom sebe, ki ni nikoli zares zaživel. Smrt bližnjega nas lahko sooči z lastno minljivostjo, odpre občutek osamljenosti v svetu in vprašanje smisla življenja. Podaljšano žalovanje včasih prikriva globlji strah pred dokončnostjo smrti: če grem naprej v življenju, potem s tem priznam, da je smrt dokončna.
Psihoterapija je prostor, kjer to lahko varno predelamo. Če se želite naročiti na psihoterapijo pri meni, me lahko kontaktirate na 051 607 212 ali info@psihoterapija-maja.si.
