Ruminacija. Se vam kdaj zgodi, da zvečer ležete v posteljo in znova premlevate pogovor, ki se je zgodil čez dan? Morda se sprašujete, zakaj ste nekaj rekli, ali bi lahko ravnali drugače, ali pa vas preganjajo skrbi glede prihodnosti. Takšno razmišljanje je del vsakdanjega življenja in nam lahko pomaga razumeti izkušnje ter se pripraviti na nove izzive. Včasih pa se misli ujamejo v zanko, iz katere ne najdemo izhoda. Vedno znova se vračamo k istim vprašanjem, ne da bi prišli do odgovora ali občutka olajšanja. Strokovni izraz za to je ruminacija.
Reševanje problemov ali novi dvomi in nemoč?
Natanko to se je dogajalo klientki Nini. Bilo je le še nekaj mesecev do poroke. To naj bi bil njen najlepši dogodek v življenju. A je znova in znova premlevala tesnobne misli o tem, kako bo vse pokvarila, kako se ne bo dobro počutila in da bo s tem prizadela tudi svojega partnerja. Zdelo se ji je, da jo bo anksioznost premagala, predstavljala si je, kako naporen bo zanjo sprehod pred oltar in da ne bo mogla uživati, tako kot »bi bilo treba« uživati v takšnem velikem, slovesnem in veselem dnevu. Ob tem so jo vsakič zalile solze, v telesu jo je stisnilo in pojavil se je megleni vid.
Na prvi pogled se pri ruminaciji zdi, da gre za iskanje rešitev ali globoko razmišljanje o težavi, vendar je med njima pomembna razlika.
Pri reševanju problemov se postopoma približujemo odločitvam in konkretnim korakom. Pri ruminaciji pa se pogosto vrtimo v krogu. Misli se ponavljajo, ne prinašajo novih spoznanj in pojavlja se vse več napetosti, dvomov in občutka nemoči.
Ruminacija: zaposlenost z razmišljanjem
Ruminacija je pogosto usmerjena v preteklost ali prihodnost. Nekateri ljudje nenehno analizirajo dogodke, ki so se že zgodili, in se sprašujejo, kaj bi lahko naredili drugače. Druge bolj obremenjujejo skrbi glede tega, kaj bi se lahko zgodilo v prihodnje. V obeh primerih je značilno, da človek težko usmeri pozornost v sedanji trenutek. Namesto tega se vedno znova vrača k istim vprašanjem, kot so: »Zakaj se mi je to zgodilo?«, »Kaj če sem naredil napako?« ali »Kaj če bo šlo vse narobe?«.
Nenehno premlevanje misli vpliva tudi na čustveno in telesno počutje. Ljudje, ki veliko premlevajo, pogosto poročajo o občutkih tesnobe, žalosti, krivde ali sramu. Težje se sprostijo, zvečer težje zaspijo, podnevi pa se težje osredotočijo na delo ali druge dejavnosti. Ker veliko energije porabijo za notranje dogajanje, so lahko utrujeni in izčrpani. Včasih imajo občutek, da so ves čas zaposleni z razmišljanjem, čeprav se navzven zdi, da ne počnejo nič posebnega.
Botrujeta ji anksioznost in depresija
Ruminacija je povezana z različnimi duševnimi stiskami. Pogosto se pojavlja pri ljudeh z anksioznostjo in depresijo, pojavlja pa se lahko tudi po travmatičnih izkušnjah, v obdobjih povečanega stresa ali izgorelosti. K njenemu razvoju lahko prispevajo tudi osebnostne značilnosti, kot so perfekcionizem, visoka samokritičnost ali močna potreba po nadzoru. Človek lahko verjame, da bo z dovolj analiziranja našel popoln odgovor ali preprečil prihodnje napake. V resnici pa ga pretirano premlevanje pogosto oddaljuje od rešitev in zato ostaja v stiski.
V geštalt terapiji na ruminacijo gledamo kot na način, kako se človek oddalji od neposrednega doživljanja.
Namesto da bi bil v stiku s svojimi občutki, telesnimi zaznavami ali potrebami, ostaja predvsem v svetu misli. Razmišljanje samo po sebi ni problematično, vendar lahko postane način, kako se izognemo neprijetnim čustvom.
Včasih je lažje ure in ure analizirati neki dogodek, kot pa zares občutiti žalost, razočaranje, strah ali jezo, ki jih je ta dogodek spodbudil. Ruminacija tako lahko deluje kot nekakšna zaščita pred bolečimi doživljanji, hkrati pa človeku preprečuje, da bi jih predelal in se premaknil naprej.
Ruminacija: kako jo ustaviti
Ruminacije seveda ne moremo ustaviti zgolj z odločitvijo, da bomo nehali razmišljati. Čim bolj se trudimo določene misli odgnati, tem vztrajneje se vračajo. Veliko bolj koristno je, da se naučimo prepoznati, kdaj smo ujeti v krog premlevanja. Že samo zavedanje, da trenutno ne rešujemo problema, ampak zgolj ponavljamo iste misli, lahko predstavlja pomemben prvi korak.
Pri soočanju z ruminacijo pomaga usmerjanje pozornosti v sedanji trenutek. To lahko vključuje zavestno opazovanje dihanja, telesnih občutkov ali dogajanja v okolici. Namesto da sledimo toku misli, se učimo opazovati, kaj se dogaja tukaj in zdaj. Koristno je tudi vprašanje, ali obstaja kakšen konkreten korak, ki ga lahko naredimo glede situacije, o kateri razmišljamo. Če odgovor obstaja, se lahko usmerimo v dejanje. Če ga ni, pa je morda smiselno sprejeti, da vseh negotovosti ni mogoče razrešiti zgolj z razmišljanjem.
Pomemben del okrevanja od pretirane ruminacije je tudi razvoj bolj sočutnega odnosa do sebe. Ozaveščanje prijaznejšega notranjega dialoga lahko pomaga zmanjšati potrebo po nenehnem samopreverjanju in samokritiki.
Psihoterapija Kranj in psihoterapija Gorenjska
Če ruminacija vpliva na spanec, delo, odnose ali splošno kakovost življenja, si lahko pomagate s psihoterapijo. V terapevtskem procesu človek raziskuje, kaj sproža premlevanje, katera čustva se skrivajo pod njim in kakšno funkcijo ima v njegovem življenju. Ruminacija največkrat ni težava sama po sebi, temveč gre za način spoprijemanja z globljimi občutki negotovosti, strahu ali bolečine. Če bi želeli najti izhod iz nenehnega zaskrbljenega premlevanja, se lahko naročite na psihoterapijo pri meni: 051 607 212 ali info@psihoterapija-maja.si.
