Anksioznost je kot tek na mestu, za katerega porabimo veliko energije. Onemogoča nam normalno življenje, delo in nas duši. Anksioznosti se pridruži strah pred ponovno anksioznostjo in jo s tem hrani. Kot bi bili ujeti v začaranem krogu. A se je lahko ozdravimo, če se ustavimo, pogledamo vase in pogledamo, kaj jo povzroča, kakšna je, ter jo sprejmemo. Lažje je to narediti, če imamo na drugi strani čuteče in empatično uho.
Anksioznost s tisoč obrazi
Anksioznost ali tesnoba se lahko kaže na tisoč in en način: kot motnje spanja, motnje prehranjevanja, kot telesni simptomi. Še preden se izrazi težja simptomatika, so ljudje nezadovoljni s svojim življenjem. Navadno rečejo, da ne čutijo sebe, da ne prepoznavajo tega, kar čutijo. Morda čutijo splošno nezadovoljstvo in strah. Tesnoba je povezana tudi s strahom pred smrtjo in je kot takšna prisotna v vsakem izmed nas. Predvsem pa je povezana z občutkom, da nismo živi, da ne živimo polnega življenja. Da nimamo stika s sabo, s svojimi najbližjimi, s partnerjem, z otroki. Tesnoba ali anksioznost pa nista povezani le z življenjem v družini, pojavi se tudi zaradi pretiranih službenih obveznosti, zaradi prehitrega tempa življenja, ki nam je vsiljen, zaradi strahu pred izgubo delovnega mesta, zaradi pomanjkanja dostojanstva in spoštovanja, ki smo ga deležni doma, v službi ali kjer koli drugje.
ANKSIOZNOST: SPROŽILCI IN VZROKI
Tesnoba je posledica nekega čustvenega stanja, ki je neudobno. Pritiski, ki jih doživljamo, so sprožilci tesnobe. Pravi vzrok naše anksioznosti pa je v čustveni popotnici, ki smo jo dobili v primarni družini. Ta nas je usodno zaznamovala, tako v dobrem kot v slabem. V primarni družini so torej razlogi, zakaj se nekdo odziva s tesnobo ali simptomom na določeno čustveno neugodno situacijo. Človek se kot odrasel odziva v skladu z vzorci, ki jih je dobil v primarni družini. Otroci dobimo od svojih staršev popotnico, v kateri so čustveno nepredelane vsebine. Ko odrastemo, te vsebine želijo biti naslovljene in predelane. Nepredelane čustvene vsebine se lahko sprožajo v različnih situacijah, najbolj intenzivno pa zagotovo v partnerskih in družinskih odnosih.
Psihoterapija in anksioznost
Kako se zdravijo tesnobna stanja? Za zdravljenje anksioznosti ni potrebno postavljanje diagnoz, za katere psihoterapevti niti nismo usposobljeni. Psihoterapevt na klienta gleda kot na človeka, ki s sabo prinese določeno težavo. In ljudje, ki pridejo na psihoterapijo, so preprosto nesrečni, nezadovoljni, jezni, žalostni, obupani, nemočni, besni, … iz nekih razlogov jim ni lahko.
Ko pride, najprej podrobneje pogledava njegovo težavo, potem pa ga ali jo povprašam po njegovih ali njenih željah in ciljih glede psihoterapije ter kakšna pričakovanja in predstave glede terapije ima. Osvetlimo njihovo otroštvo in tako raziščemo, kakšna sporočila so dobili v primarni družini. Morda so dobili sporočila, da so manjvredni, da niso vredni ljubezni, da morajo biti pridni, ponižni, ubogljivi … Lahko so dobili dovoljenje, da so lahko žalostni, ne smejo pa biti jezni … Skupno vsem tem vzorcem čustvovanja in prepričanjem je to, da so bili nesprejeti, nespoštovani, neupoštevani, nevideni kot otroci. Vsa ta sporočila so ustvarila temelj njihovega odnosa do samih sebe, predvsem do tega, koliko so vredni, koliko ljubezni do sebe premorejo, koliko spoštujejo sami sebe, koliko se cenijo.
V nadaljevanju klientu pomagam, da se sooči s svojimi bolečimi vsebinami, ponavadi so to čustva, občutki. Pomagam s tem, da držim prostor za te vsebine in nudim čustveno podporo. Boleča čustva lahko človeka povsem preplavijo in ob moji pomoči lažje zdržijo z njimi. S tem ko čustva ozavestimo, jih lahko ponovno sprejmemo v svoje življenje. S tem predstavljajo manjšo oviro in manj vplivajo na naše življenje ter jih lažje reguliramo.
Psihoterapija je tudi poslušanje in sočustvovanje
Težavo predstavljajo čustveno nedokončane čustvene vsebine. Ko nas na primer nekdo užali ali prizadane in mu mi tega ne povemo, to v nas ostane, nas žre, tišči in se ponovno in ponovno vrača še po dolgem času. Najbolje je, da temu človeku to povemo, lahko tudi po daljšem času. »Takrat in takrat, ko si mi naredil to in to, sem se čutil(-a) prizadetega(-a).« Na ta način to zaključimo. Nedokončane čustvene vsebine imajo namreč neizmerno moč, nase vežejo našo notranjo energijo in hočejo biti predelane. Življenje pa mora iti naprej, moramo se osvoboditi tega. Vendar tega ne moremo narediti na razumski ravni, potrebno je to prečutiti, preprosto iti skozi tisto grozo, strah, jezo, žalost, bridkost in praznino.
Eden pomembnih elementov zdravljenja tesnobe je to, da ko tesnobo pri sebi prepoznamo, govorimo o njej z drugim človekom. Nekomu pa se lahko odpremo, če se ob njem počutimo varni, sprejeti, če nam zna prisluhniti in sočustvovati z nami. Ko tako čedalje bolj izražamo sebe, smo tudi čedalje bolj v stiku s samimi sabo. In tesnoba se manjša. Z izražanjem sebe jaz postajamo to, kar smo, in začenjamo sprejemati sebe takšnega, kot smo. Za to, da lahko slišimo sebe, pa na drugi strani potrebujemo odprto in sočutno uho.
Psihoterapija Kranj in Gorenjska
Če začutite, da bi vam psihoterapija pri meni pomagala, se lahko naročite:
051 607 212 ali info@psihoterapija-maja.si.
