Psihoterapija Kranj: Ko je Marja prišla na terapijo, je bila povsem obupana in na koncu s svojimi močmi. Že dlje časa se je borila sama s sabo in si prizadevala, da bi v svoje življenje pripeljala več razumevanja in skladnosti, a ji ni uspelo.
Živela je s partnerjem, ki je iz prejšnje zveze imel hčerko, in ta je vsak drugi teden preživela pri njiju. Ti tedni so bili za Marjo izjemno težki. Počutila se je odrinjeno, nesprejeto, nepomembno. Zelo se je trudila, da bi sprejela partnerjevo hči in da bi več čutila do nje. Ni šlo. Naredila je vse, kar bi naredila tudi za svojega otroka, a čutiti do nje ni mogla. Čedalje bolj tesnobna je postajala in čedalje manj moči je imela v sebi. Zato se je začela umikati. Partner tega ni razumel in ji je očital. Njegovo pričakovanje, da se bo sčasoma »otajala« do njegovega otroka, je občutila kot neizmeren pritisk nase. Po drugi strani se je borila za to, da bi s partnerjem imela skupnega otroka, a tudi tu ni šlo zlahka. Odločila sta se za postopek oploditve z medicinsko pomočjo, a je nazadnje tudi v tem ostajala bolj ali manj sama. Pri partnerju ni dobila podpore in na kliniki je gledala pare, ki so prihajali in skupaj sedeli v čakalnici. Ona je vedno sedela sama. In tako zelo si je želela, da bi imela otroka, ki bi bil čisto njen, da bi imela občutek, da pripada njej in da ona pripada njemu.
Občutek pripadnosti je umanjkal
Tega občutka pripadnosti v svojem življenju ni imela. Še zelo majhna je bila, ko je mama odšla od doma in si drugje ustvarila novo družino. Prepustila jo je očetu, on pa jo je prepustil svojima staršema. Tudi on si je kar kmalu ustvaril novo družino in se odselil. In tako je mala Marja redno prihajala na obisk v mamino družino in se občasno družila z očetovo novo družino. Počutila se je, kot da ne pripada nikamor, da nikjer ni sprejeta. Povsod je bila le obiskovalka, ki je prišla in čez čas odšla. Nihče se zaradi tega ni vznemirjal, nikomur se to ni zdelo napačno. Ona pa je lahko le čakala, kdaj bo kdo videl njene potrebe. Ni dočakala. In nihče ni videl niti tega, kako nečloveško se trudi, da bi »ustrezala«, da bi vse naredila prav, da bi imela razumevanje za vse – v upanju, da bo nekoč nekdo le videl tudi njo.
Podobno je pozneje čakala pri partnerju in si prizadevala, da bi izpolnila njegova pričakovanja. Enako si je prizadevala tudi v službi. Vsi tisti, ki jih je ona osebno uvajala v delo in učila na začetku, so že zdavnaj dobili povišice in napredovanja, le ona je ostajala pri začetni plači in na začetnem delovnem mestu. Pričakovala je, da bo vodja videl sam, kdo več prispeva in kdo si bolj zasluži. Ni se ji zdelo primerno, da bi prosila ali celo zahtevala povišico. Tako kot ji je bilo težko partnerju povedati, kaj potrebuje od njega. Kot je sama izrazila na enem od terapevtskih srečanj: »Ves čas nekaj čakam. Ves čas sem žalostna in razočarana. Sebe vedno dam na zadnje mesto. Kot da ne najdem moči, da bi se postavila zase. Kot da mi vsakič zmanjka nekaj, ko je treba nekaj zase … povedati, kaj rabim. Nimam moči, da bi stopila korak naprej. Skozi čakam, da me bo nekdo našel.«
Končno pripada sebi
Terapijo je obiskovala več mesecev in v tem procesu razvijala stik s sabo, z bolečimi občutki nesprejetosti, nepripadnosti, izgubljenosti in manjvrednosti. Čedalje bolj je čutila, da v sebi raste in da ni pripravljena pristajati na vse in da na svetu ni za to, da ustreza pričakovanjem drugih. Potem se je zgodil odločilni preobrat. Umetna oploditev ni uspela in v njej se je nekaj dokončno zlomilo.
Prenehala se je obremenjevati s tem, kaj bo partner mislil o njej. Pa z njegovimi potrebami in pričakovanji. Dovolj je bilo. »Vseeno mi je postalo, kako on čuti in kaj bi on rad. Ne morem se več mučiti, ne zdi se mi prav,« je bila odločna Marja na zadnjem srečanju in še povedala, da ji je težko, ko vidi, koliko pritiska in pričakovanja je dala sama nase. »Hudo mi je, da sem tako matrala sebe. Pri vseh stvareh sem bila tako zahtevna do sebe. Svoje občutke sem hotela spremeniti in prilagoditi vsemu. Če bo partner pripravljen sprejeti, da sem zdaj drugačna, bo prav. Če ne bo sprejel, pa nimam več kaj narediti. Jaz preko sebe ne morem več. Tako je, kot bi se z mene zvalila skala.«
Seveda sem preverila to, ali se je tudi na terapijah kdaj počutila, kot da nekdo izvaja pritisk nanjo in ima določena pričakovanja. Zanimalo me je, ali je morda to razlog, da se je odločila zaključiti tudi s terapijo. »Ne, nikoli. Tukaj sem se včasih lahko samo usedla in se zjokala. Ker ni bilo nobenega pričakovanja od mene. Tudi če sem povedala, kako mi je težko, pa če se je mogoče vam zdelo, da pretiravam v kakšni stvari, mi niste dali tega občutka. Zelo veliko mi je pomenilo, da sem lahko vse povedala, ne da bi mi nekdo rekel: ja, pa ne smeš to tako, pa probaj drugače …«
Najino skupno delo sva tako lahko obe zaključili z dobrim občutkom, da je Marja zdaj tam, kamor si je želela s pomočjo terapije priti. Pri sebi.
