Ko si naši odrasli otroci ustvarijo svojo družino, se njihovo življenje temeljito spremeni. Spremeni pa se tudi odnos z nami, njihovimi starši. Spreminjajo se stvari, ki so bile včasih samoumevne in ustvarjajo se nove napetosti, na primer pogostost stikov, vzgoja otrok, odnos s snaho ali zetom. Stiki se vzpostavljajo na novo, meje pa tudi. In ni vedno prijetno. V članku raziskujemo nove načine, kako biti skupaj.
Ne govorimo o »problematični družini« ali »problematičnih ljudeh«, ampak o nečem zelo človeškem: želimo si biti blizu, hkrati pa imeti tudi prostor zase. Kot velja za vse odnose, velja tudi za odnos med starši in starimi starši: zdrav odnos nastaja tam, kjer sta hkrati možna kontakt in meja. Z drugimi besedami: nova družina se želi organizirati po svoje, biti avtonomna, hkrati pa ne želi pretrgati stikov s starimi starši. Ima svoje vrednote, navade, pričakovanja. Včasih je starim staršem to težko razumeti, mladi pa imajo občutke krivde, ko želijo živeti po svoje in morajo zato svojim staršem na novo postavljati meje. Težave običajno nastanejo zato, ker pričakujemo, da bodo drugi čutili enako kot mi, ker težko sprejmemo drugačnost in ker ne znamo jasno povedati, kaj potrebujemo.
V odnosih pogosto gremo v skrajnosti. Bodisi se preveč prilagajamo, da s tem ohranjamo mir. Ali pa se umaknemo iz odnosa ali odrežemo odnos, zato da zaščitimo sebe. Žal niti prvo niti drugo dolgoročno ne deluje in ne prinese zadovoljstva. Zdrav kontakt pomeni, da smo lahko v odnosu, ostanemo povezani, in hkrati ne izgubimo sebe (kdo smo, kaj si želimo, kaj potrebujemo).
Stari starši: bodite blizu, a ne posegajte!
Veliko starih staršev si želi biti del življenja svojih otrok in vnukov – kar je lepo in dragoceno. A včasih se to izrazi na način, ki ga druga stran doživi kot pritisk. Stari starši se potem pogosto sprašujejo, kako naj jih prepričajo. Namesto tega bolj pomaga, če se vprašajo: »Kako sem lahko v stiku, ne da bi posegal?« To pomeni, da stari starši ponudijo, in ne vsiljujejo. Povsem drugače se sliši stavek: »Če kdaj potrebujeta pomoč, sem tu,« kakor pa: »Jaz bom pazila otroka v soboto.«
Pomembno je tudi, da stari starši zaupajo v to, da njihovi odrasli otroci delajo prav, pa čeprav bi oni sami določene stvari naredili drugače. Predvsem se to nanaša na način vzgoje. Različni načini namreč niso nujno napačni, so samo drugačni od tega, kar so bili navajeni sami.
Stari starši se pogosto počutijo odrinjeni, ne več dovolj pomembni, in ta občutek lahko boli. Vendar to ni nekaj, kar naj bi popravljal odrasli otrok. Odgovornost za lastne občutke ostaja pri nas.
Odrasli otroci: postavljanje mej kot pot do bližine
Veliko odraslih otrok se znajde pred dilemo in v precepu. Občutek imajo, da biti dober sin ali hči in hkrati zaščititi svojo družino, ne gre skupaj. Odgovor leži v jasnih mejah, ki omogočajo, da odnos ostane živ.
Vsi se učimo postavljanja svojih mej na učinkovit in hkrati sprejemljiv način. Trd in obrambni ton nam pri tem ne pomaga. Bolj v pomoč nam bo, če rečemo: »Potrebujem malo več miru čez vikend.« Ko stari starši ne razumejo dobro, kako vzgajamo svoje otroke, ali temu celo oporekajo, lahko namesto: »Ne vtikaj se v najino vzgojo!«, učinkoviteje rečemo: »O vzgoji bi rada odločala midva.« Ko začutimo, da se stari starši ponujajo na vsiljiv način, lahko rečemo: »Vesela sem, da želiš pomagati, bova povedala, ko bova potrebovala.«
Pomembno je, da stojimo za tem, kar rečemo.
Občutek krivde pri mladih in pogosti zapleti
Če se ob tem, ko svojim staršem postavimo meje, pojavi krivda, to ne pomeni, da delamo nekaj narobe. Pogosto pomeni le, da delamo nekaj novega.
Stari vzorci, kot je prilagajanje, se umikajo, novi – večja avtonomija v odnosu do staršev – pa nam še niso popolnoma domači. Brez skrbi, hitro se bomo navadili!
Obstaja nekaj tipičnih zapletov, ki se pojavljajo med starimi starši in odraslimi otroki. Ko slišimo samo besede, hitro reagiramo. Ko zaznamo potrebo, ki se skriva pod temi besedami, pa se lahko odzovemo drugače. Tako lahko starši ob zavrnitvi z besedami »Vedno se vmešavaš,« zaznajo potrebo po avtonomiji pri mladi družini. Če stari starš potoži »Nikoli vas ni na obisk,« se pod tem skriva potreba po bližini. In ko rečejo: »Tako pa se ne dela z otroki,« to pomeni, da čutijo strah in skrb.
Majhni premiki – boljši stik
Kako ostati v stiku s sabo, hkrati zaznati drugega in ostati jasen v svojem sporočilu? Pri tem ne gre toliko za previdno izbiranje besed, kakor za to, da jasno izrazimo sebe, z zavedanjem drugega. Ne gre za »mehkejši« način, ampak za način, ki omogoča več jasnosti in stika. Tukaj je nekaj primerov.
Namesto: »Spet me kontroliraš,« lahko poskusimo reči: »Počutim se pod pritiskom, ko dobim veliko nasvetov. Pomaga mi, če me najprej vprašaš, ali jih želim.«
Ko stari starš daje veliko nasvetov in reče: »Jaz bi na tvojem mestu naredil drugače. Ta način ni najboljši, se odrasli otrok odzove reaktivno: »Vedno pametuješ!« Bolj v stiku bi bilo, če bi rekel: »Slišim, da ti je pomembno. Meni pa pomaga, da sam ugotovim stvari. Ti bom povedal, ko bom želel nasvet.«
PSIHOTERAPIJA KRANJ IN PSIHOTERAPIJA GORENJSKA
Ali tudi vas skrbijo odnosi v vaši širši družini? Vas muči zapleten in nesproščen odnos s starši, odraslimi otroki ali tastom in tašči? Želite več povezanosti? Želite boljše in jasnejše meje, ki jih boste vsi upoštevali?
Lahko se naročite pri meni na psihoterapijo in raziskali bomo, kako to lahko dosežete. Moj kontakt: Maja, 051 607 212 ali info@psihoterapija-maja.si
