Postavljanje meje je v psihoterapiji pogosta tema. Mnogim je težko postaviti svojo osebno mejo, reči »ne«, se postaviti zase, zavrniti prošnjo ali zahtevo. Raje se prilagodijo, se izogibajo, odlašajo, dajejo prazne obljube, se umaknejo iz odnosa, ustrežejo drugemu, popustijo … Ali pa se preprosto »skrijejo« za neosebnimi izjavami, kot je na primer moraliziranje: »Tega se ne dela.« Ali pa izrečejo sodbo o drugem: »To je sebično in nezrelo.« Ali gredo v posplošene izjave: »Takšni pač smo.« »Takle ‘mamo.« »Vsak bi to naredil.« »Normalno je, da …« Vsi ti manevri pa pomenijo izgubo stika s sabo, posledično pa tudi izgubo stika z drugim. Če se zavedamo te izgube stika, si razširimo možnosti za to, da se odzivamo in ravnamo drugače.
Strah pred izgubo odnosa
Tudi če izrečemo in postavimo mejo, pogosto v sebi začutimo neki neprijeten občutek krivde ali pa strah pred izgubo odnosa. Nekaj v nas govori, da tega ne bi smeli reči ali narediti, da je narobe in da nimamo te pravice. Pojavi se strah, da bo drugi užaljen, prizadet, užaloščen ali jezen, kar bi lahko pomenilo, da bi z nami pretrgal odnos. Bojimo se lahko tudi tega, da bo naša zavrnitev povzročila konflikt.
V geštalt pristopu na to ne gledamo kot na napako ali slabost, temveč kot na dragocen signal notranjega konflikta. Del nas želi ostati v stiku z drugim, ohraniti odnos, biti sprejet, ostati povezan in pripaden. Drugi del pa kliče po zaščiti, po prostoru, po tem, da smo zvesti sebi – z drugimi besedami – po avtonomiji. A dejstvo je, da brez meje ni niti stika, saj se meja oblikuje prav v tem stiku – med jaz in ti. To ni zid, ki ga postavimo drugemu, gre za živ proces, ki se ves čas spreminja. V nadaljevanju članka to misel podrobneje raziskujemo.
Geštalt psihoterapija – ni prav in narobe
Pogosto imamo občutek, da bi morali meje postavljati odločno, samozavestno in brez dvoma. A v resnici je izkušnja pogosto precej bolj neurejena. Če smo odraščali v okolju, kjer je bilo treba ugajati ali ubogati, kjer za naše potrebe ni bilo prostora ali je bil konflikt povezan z nevarnostjo (lahko v smislu čustvene zlorabe, telesne zlorabe ali na primer ekonomske zlorabe), potem bo vsako postavljanje meje sprožilo notranji alarm. Občutek krivde tako ne pomeni, da delamo nekaj narobe, ampak da stopamo iz starega, znanega načina delovanja. Izstop iz starega načina delovanja lahko pomeni tudi izgubo občutka varnosti ali pa stabilnosti, pojavi se negotovost.
Pod vsem tem se pogosto skriva tiho prepričanje: če izberem sebe, bom izgubil odnos. Zato raje ostanemo tiho, se prilagodimo ali rečemo »ja«, čeprav v sebi čutimo »ne«. Žal pa dolgoročno to ne vodi v bližino, temveč v oddaljenost, zamero ali občutek izgube samega sebe. Osvobajajoče deluje v geštalt psihoterapiji to, da nas ne usmerja v to, kaj je prav ali narobe, ampak nas vabi, da se ustavimo in opazimo: kaj se v meni pravzaprav dogaja v tem trenutku?
Ko telo samo postavi mejo
Ključni premik se zgodi, ko se iz ideje, da »moramo postaviti mejo«, premaknemo v stik s sabo. Morda opazimo napetost v prsih, utrujenost, razdraženost ali željo po umiku. Telo samo postavi mejo. Kot vidimo, meja v tem primeru ni naučena tehnika, ampak organski odziv na to, kar v resnici doživljamo.
Ko iz tega prostora nekaj izrečemo, je pogosto dovolj že preprosta, jasna izjava. Ne potrebuje dolgih razlag ali opravičil. Lahko samo rečemo: »Tokrat ne morem.« ali »To mi ne paše.« Ključno pri tem je, da govorimo iz sebe, ne o drugem. S tem ne napadamo, ampak delimo svojo izkušnjo.
Seveda pa s tem neprijetnosti še ni konec. Drugi je lahko razočaran, jezen ali presenečen. In mi lahko ob tem v sebi začutimo krivdo, ki je lahko večja ali manjša. In tu je majhen namig: ne poskušajmo tega takoj popraviti ali omiliti. Namesto tega ostanemo v kontaktu – s sabo in z drugim. Dovolimo, da je situacija takšna, kot je, brez hitrega umika ali popravljanja. Zmoremo zdržati z občutkom krivde!
Sčasoma lahko začnemo opažati, kaj se ob tem dogaja v odnosih. Nekateri odnosi se ob postavljenih mejah poglobijo, ker postanejo bolj iskreni. Drugi se lahko zamajejo, ker so temeljili predvsem na prilagajanju. To so zahtevni, a pomembni uvidi.
Postavljanje meja z majhnimi koraki
Postavljanje meja se pogosto začne z majhnimi koraki. Z drobnimi odločitvami v vsakdanjih situacijah, kjer si dovolimo vzeti čas za odgovor, izraziti nestrinjanje ali preprosto ne reagirati takoj. Pri tem je pomembno opazovati svojo izkušnjo – kaj čutimo pred tem, med tem in po tem. Prav to zavedanje je srce geštalt pristopa.
Zelo pomembno: naš cilj ni, da bi meje postavljali brez krivde. To je pogosto nerealno pričakovanje. Pomembno je, da znamo prenesti občutek krivde, ki se ob tem pojavi. Zrelost ni v odsotnosti neprijetnih čustev, ampak v sposobnosti, da jih zdržimo. Ker vsakič, ko jih ne, s tem zapustimo sebe.
Ko to zmoremo, se zgodi nekaj bistvenega. Nehamo izgubljati sebe zato, da bi ohranili odnos. Paradoksalno pa prav s tem odnosi postanejo bolj resnični, bolj živi. Meja tako ni konec odnosa, temveč začetek pristnejšega stika.
Psihoterapija Kranj in psihoterapija Gorenjska
Ali si želite, da bi znali v odnosih bolj izraziti sebe in svoje potrebe? Da bi znali tudi reči »ne«? Ali pa si želite, da bi se znali bolj postaviti zase? Lahko vam pomagam pri tem procesu s psihoterapijo pri meni. Pokličite me: 051 607 212 ali mi pišite: info@maja-psihoterapija.si
