So ljudje, ki ljubijo dramo, ustvarjajo kaos, gredo iz enega ekstrema v drugega. Enkrat so prijazni in ljubeznivi »kot bog«, spet drugič nas pahnejo v čustveni pekel. Muhavi in nepredvidljivi so. Vzbujajo nam občutke krivde in nemoči in vse skupaj najeda našo dobro samopodobo. Ker znajo biti tako zelo očarljivi, razumevajoči in pozorni, razlog za to, da odnos ne deluje in da se življenje z njimi spreminja v pekel, iščemo pri sebi. Sprašujemo se, kaj je narobe z nami, namesto da bi se vprašali, ali to res potrebujemo.
Poskušajmo se spomniti, kako je naše življenje izgledalo, preden smo jih spoznali. Zagotovo je bilo bolj dolgočasno ali vsaj manj vznemirljivo, manj nabito z raznovrstnimi močnimi čustvi. Po drugi strani pa je potekalo mirneje, lažje smo dihali, bilo je prijetno, brez prevelikih vzponov in padcev. Teklo je naprej brez tega, da bi od drugega doživljali izpade ljubosumja, hude jeze, razdražljivosti, dramatiziranja, pretiravanja in podobnega.
Zelo lahko je reči, da je takšen odnos, ki je za nas strupen in škodljiv, potrebno končati in se oddaljiti od osebe, katere vedenje nam to povzroča. Narediti je malo težje, vendar ne nemogoče. Za to, da bi to lahko naredili, je potrebno spoznati tudi sebe oziroma tiste naše notranje vsebine, motive in nagibe, ki so nas v takšno situacijo pripeljali. Kaj je bilo tisto, kar nam je bilo pri tej osebi (in nam je še vedno) posebno všeč? Kaj nas je privlačilo in nas še vedno privlači pri njej? Je to njena očarljivost (on/ona vsakega očara), seksualna privlačnost (še nikoli me ni nobena tako privlačila), njena pozornost (nihče se še ni tako zelo zanimal zame), njena živost in živahnost (sami smo nekoliko bolj zadržani)? Treba se je tudi vprašati, kaj nas »drži« pripete na to osebo. Je to naš občutek, da si boljšega ne zaslužimo? Ali imamo občutek, da je ta oseba veliko boljša od nas in se moramo le še malo bolj potruditi? Je to naš občutek, da nas potrebuje? Morda občutek, da bo brez nas propadel ali propadla? Medtem ko nepristransko opazujemo te naše motive, širimo prostor za odločitve, ki bodo dobre za nas.
LJUDJE Z OSEBNOSTNO MOTNJO
Strokovnjaki so prepoznali 11 vrst različnih osebnostnih motenj, najbolj pogosto omenjani pa sta narcisizem in tako imenovani borderline.
Ljudje z osebnostno motnjo imajo nekatere skupne značilnosti. Naj vam zazvoni alarm, če nekdo nikoli in nikdar ni ničesar kriv, celo takrat, ko je vsem ostalim že povsem jasno, da je v resnici on tisti, ki je zakuhal vse neprijetnosti. Prepričani so, da bi bilo vse v najlepšem redu, če bi se le vsi drugi spremenili, pa tudi, da pravila veljajo za vse druge, zanje pa ne. Njihove potrebe so vedno na prvem mestu, vaše niso pomembne.
Zelo radi tudi nekaj nemudoma zahtevajo. Naj gre za vašo pozornost ali za podpis pogodbe. Če jim takoj ne ugodite, izbruhnejo ali pa se poslužujejo užaljenega molčanja, vzdihovanja, tleskanja z jezikom, sprožanja krivde, tarnanja, jokanja, pa vse do kričanja, ustrahovanja in togote. Na prvi pogled so ljudje z osebnostno motnjo izjemno šarmantni, pametni, zaupanja vredni, karizmatični in inteligentni. Ko se počutijo ogroženi, pokažejo svojo pravo naravo.
ZNAČILNOSTI NARCISOV
Najboljša prispodoba, ki sem jo v zadnjem času slišala v zvezi z narcisizmom, je ta, da nas narcis poje kot zrezek. Namreč, ko jemo zrezek, ne razmišljamo o tem, da je bil nekoč del živega, čutečega bitja. Pojemo ga zato, ker smo lačni, ker potrebujemo hrano, ob tej hrani tudi uživamo, in ne čutimo nobenega obžalovanja, da je zaradi tega moralo neko bitje umreti. Podobno z nami ravna narcis – izrabi nas, ko nas potrebuje, potem ga ne zanimamo več.
V ospredju osebe z narcisistično osebnostno motnjo je potreba po nenehnem potrjevanju in pohvalah. Najbolj tipična značilnost te osebnostne motnje je namreč nenehen strah pred razvrednotenjem in strah, da bi bili osramočeni.
Njihova samopodoba je razcepljena na zunanjo, ki je veličastna ali vsemogočna, in pristno, ki je ničvredna in razvrednotena. Narcisistična oseba si zato prizadeva predvsem za to, da ohrani svojo zunanjo masko, ki varuje notranjo zelo ranljivo predstavo o sebi. Kadar je ta ogrožena, to se lahko zgodi že ob najmanjši kritiki, nemalokrat napade z neizmernim besom in skuša uničiti ali povsem razvrednotiti “nasprotnika”. Povsem enako agresivno lahko napade in razvrednoti sebe, in posledica je močna depresivna reakcija. Narcisi veliko energije porabijo za manevre, s katerimi se izogibajo občutkom sramu. Pred njim se branijo s hudim besom in tako, da hočejo razvrednotiti vse, kar jih je ranilo. To je lahko tudi naša gesta, ko po romantičnem druženju z njim ali njo pogledamo na zapestno uro, saj se nam mudi na nujen sestanek.
V medosebnih odnosih so narcisi lahko zelo očarljivi, a druge ljudi pogosto izrabljajo za doseganje svojih ciljev. Značilna za njih je manipulativnost in skoraj ne poznajo empatije. So močno zavistni, čeprav so prepričani, da jim zavidajo drugi, pa tudi izrazito tekmovalni, pri čemer skušajo nasprotnika razvrednotiti in uničiti. Svojo ranljivost prikrivajo s tem, da postanejo vzvišeni, arogantni in prezirljivi do drugih.
BORDERLINE
Ko se začnemo spraševati, s kom je tu nekaj narobe: z mano ali z njim/z njo, ko ne vemo več, ali smo nori mi ali on/ona, je zelo verjetno, da smo v odnosu s človekom z osebnostno motnjo borderline. Če menimo, da je z nami vse v redu, vsi ostali pa ob nas izgubljajo pamet, smo zelo verjetno na drugi strani – tare nas osebnostna motnja.
Ljudje z borderline (globoko odvisno) osebnostno motnjo so izjemno čustveno nestabilni. Izvor? Preplavlja jih strah pred izgubo naklonjenosti bližnjih ljudi. Nenehno iščejo odvisnost, po drugi strani pa se prav tej upirajo in se borijo proti njej. Tesnoba zaradi odvisnosti pri njih sproža izbruhe uporništva in besa, kar skupaj z impulzivnostjo in nihanjem razpoloženja nenehno ruši odnose. Iz strahu pred zapuščanjem take osebe raje prekinejo odnos. Na ta način razrešijo svoj strah, torej zapustijo, da ne bi bili sami zapuščeni.
Strah pred biti sam in zapuščen usmerja njihovo vedenje. Zaradi tega pogosto nadzorujejo bližnje, so posesivni in imajo izbruhe ljubosumja. Nekje globoko v sebi pričakujejo, da bo partner poskrbel zanje in za njihove potrebe kot za majhnega otroka. Zato se pogosto zatečejo v pasivno odvisnost, v nemoč in nebogljenost. Ta drža se izmenjuje z izbruhi jeze in prizadetosti, kadar ne dobijo dovolj pozornosti. Lahko pa se vedejo nasprotno, tako da pretirano skrbijo za druge, za katere menijo, da so od njih odvisni. Ker jih potrebujejo, jih s svojo pretirano skrbjo držijo v odvisnosti. Če želijo drugi ravnati po svoje, se odzovejo z agresijo, ker menijo, da so jim drugi nehvaležni, lahko tudi z avtoagresijo (zbolijo ali z grozijo s samomorom) ali pa z depresijo in z očitanjem, ki budi občutke krivde. S tem se poskušajo zaščititi pred izgubo, saj jim ta prebuja občutek neobvladljive tesnobe. Tudi s tem, da odnos v trenutku prekinejo.
KAKO RAVNATI Z NJIMI
Ne verjemite temu, kar vam govorijo: odločajte se zgolj na podlagi dejstev. Njihova dejanja se namreč po navadi povsem razlikujejo od njihovih besed ali obljub. Ne dopustite, da vas izolirajo in da bi oni postali vaš edini vir. Vse, kar izveste od njih, raje najprej preverite še drugje. Ne nasedajte na sladke besede, da je tokrat vse drugače in da ste vi nekaj posebnega. Ko vas užaljeno sprašujejo, ali mu (ali ji) res ne zaupate, bodite še posebej previdni. Na primer takrat, ko ste od njega skušali izvedeti nekaj, kar vam v zvezi z njim ni bilo povsem jasno. Če vam vaši bližnji o njem govorijo nekaj, česar ne želite slišati – prisluhnite jim!
Ljudje z osebnostno motnjo so večkrat na stopnji nekajletnega otroka, nekaterim pa uspe odrasti celo do stopnje najstnika. Četudi so odrasli in včasih celo na najbolj odgovornih in visokih položajih, ste zaradi njihove čustvene nezrelosti najbolj uspešni s tem, kakor ravnate pri izbruhih triletnika ali najstnika. Prezrite izbruhe, postavite jasne meje in naj se soočijo s posledicami.
Vsekakor vas bodo vsi ti manevri manj izčrpali, če s človekom, ki ima motnjo, niste intimno povezani, če ne gre za bližnjo osebo, ampak je to »le« neprijetni sosed, nadrejeni ali sodelavec v službi. Če pa gre za človeka, s katerim živite, si delite mizo in posteljo, je potreben temeljit razmislek, kam vas življenje z njim ali z njo vodi. Če zaključite, da morate takšen odnos prekiniti, potem se za vas začenja tisto pravo delo. Pri sebi.
