Psihoterapija Kranj. Včasih na terapiji ne odkrijemo nečesa, česar prej sploh nismo vedeli. Velikokrat človek že dolgo ve, da nekaj počne. Ve, da preveč razmišlja, da se težko ustavi, da se nenehno pripravlja na prihodnost, da si nalaga nove naloge, ve pravzaprav, da je to pot v izgorelost. Ne ve pa, kaj ga pri tem žene. Ne zna biti v tem trenutku, tukaj in zdaj. In prav tu se lahko začne raziskovanje.
Klientka, poimenujmo jo Martina, je na srečanju govorila o občutku, da skoraj nikoli zares ne živi v trenutku. Njene misli so ves čas nekoliko pred njo: kaj bo treba narediti, kaj urediti, kaj preprečiti, na kaj se pripraviti. Ko se ustavi, se v njej hitro pojavi nelagodje. »Kakor da se ne smem predolgo zadrževati v sedanjosti,« reče. »Če mi je dobro, imam občutek, da zapravljam čas.«
Občutek lastne vrednosti
Na prvi pogled je to mogoče razumeti kot navado zelo dejavnega in odgovornega človeka. Toda v terapiji naju je zanimalo nekaj drugega: kaj zanjo pomeni biti človek, ki misli naprej? Odgovor je prišel kar hitro. Takrat je namreč odgovorna. Pripravljena. Poskrbi za stvari. Nekaj naredi.
In kaj zanjo pomeni, če samo ostane v trenutku? »Potem samo čakam. Nisem aktivna. Kot da ni nič od mene.« Nenadoma ni šlo več samo za počitek. V ozadju se je pokazala veliko pomembnejša povezava: moja vrednost je odvisna od tega, koliko naredim.
To so trenutki, ko se v terapevtskem pogovoru ustavimo. Ne zato, da bi neko misel čim prej zamenjali z bolj pozitivno, ampak da pogledamo, kako človek ta svoj notranji svet dejansko doživlja. Martina je povedala, da si trenutno počitek lažje dovoli, ker je doma in okreva po izgorelosti. Kot da ima za to nekakšno dovoljenje. Obstaja razlog, zakaj ji ni treba delati toliko kot prej.
Toda kaj se bo zgodilo, ko se vrne v službo? Predstavljala si je, kako bo popoldne sedla, nato pa jo bo nekaj prešinilo: Nimam časa. Nekaj moram narediti. Z razumom si lahko razloži, zakaj ji pripada počitek. Toda njeno doživljanje temu še ne sledi povsem. Zato sva za nekaj časa pustili razlage ob strani. Popeljala sem jo v sedanji trenutek, v občutek. Kaj se zgodi, če samo ostane tukaj? Nekaj časa je sedela in opazovala. »Blagodejno je,« je rekla. »Da samo sem. Ni se mi treba truditi. Ni se mi treba matrati.«
Ko je trenutek nekoliko dlje zdržala, je opazila še nekaj: če počiva, se njena psihična moč povečuje. Umiri se. Oddahne si. Okrepi se. Toda že naslednji trenutek se je oglasil stari glas: Dobro, zdaj si se okrepila. Zdaj pa spet delaj. Tudi počitek je tako skoraj neopazno postal samo sredstvo za novo produktivnost.
Ko deluje notranji glas
Ob tem se je pojavila jeza. In z jezo je prišla podoba očeta. Spomnila se je domačega vzdušja, v katerem je bilo treba vedno nekaj početi. Ne obstati. Ne »zaspati na lovorikah«. Počivanje je bilo hitro videti kot lenoba, izgubljanje časa ali nezadostnost. Danes očeta ni več treba imeti ob sebi, da bi ta zahteva delovala. Postala je notranji glas.
V geštalt terapiji nas zanima prav to: kako so se odnosi, ki smo jih nekoč živeli z drugimi, naselili v našem sedanjem doživljanju. Nekdaj je bil nekdo zunaj nas tisti, ki je priganjal, ocenjeval ali postavljal pričakovanja. Pozneje lahko to vlogo prevzamemo sami in se priganjamo še dolgo potem, ko zunanje zahteve ni več.
Martina je ob podobi očeta začutila, kaj bi mu danes rada rekla: »Pusti me pri miru. Tvoj način je preživet. Jaz lahko živim po svoje.« Ko je te besede izgovorila, je lahko globlje vdihnila. »Kot da se mi je nekaj sprostilo s hrbta,« je olajšano rekla. Nato se je odprl še en spomin. Videla se je pri šestnajstih letih. Rada je brala, vendar je knjige skrivala. Branje je bilo nekaj prijetnega, nekaj samo njenega, zato se ga je oprijel občutek krivde. Morala bi vendar početi kaj koristnega.
Nova izkušnja v terapiji – kakšen je njen pomen
Sprva se ji je zdelo, da se je kot najstnica dobro imela in da doma ni bilo večjih konfliktov. Šele med pogovorom je opazila drugo stran te navidezne mirnosti: konfliktom se je izognila tako, da se je prilagodila. »Raje sem se podredila, da sem imela mir.« To je bil nekoč smiseln način preživetja v odnosu. Našla je prostor, kjer ga je lahko: knjigo je skrila, svoje želje zmanjšala, nekatere stvari si je prepovedala že vnaprej. Tako je ohranjala mir. Cena tega miru pa je bila, da je vedno manj živela svoj čas.
Ko je danes gledala to šestnajstletnico, je izrekla nekaj zelo pomembnega: »Če se omejuje, ni zaradi tega nič bolj produktivna. Samo zapravlja svoj čas.« In tu je nastal majhen premik. Ne v obliki sklepa, da mora odslej več počivati. In ne kot nova naloga, ki jo mora uspešno opraviti. Temveč kot izkušnja: nekaj trenutkov je v terapevtski sobi zares ostala pri sebi, začutila olajšanje in ugotovila, da se ji ni zgodilo nič slabega, če ni hitela naprej.
Geštalt terapija takšne trenutke jemlje zelo resno. Uvid je pomemben, vendar sam pogosto ni dovolj. Človek lahko leta ve, da pretirava z delom, pa se še vedno ne zna ustaviti. Ko pa v varnem odnosu doživi drugačno možnost – ostane, začuti, izrazi jezo, postavi mejo, vdihne in ugotovi, da ima pravico do svojega časa – nastane nova izkušnja. Ta izkušnja seveda ne izbriše starega vzorca čez noč. Ko bo Martina naslednjič sedla s knjigo ali za nekaj časa preprosto obstala, se bo morda spet oglasil znani notranji priganjalec. Toda zdaj ob njem obstaja še nekaj drugega. Spomin telesa na trenutek, ko je rekla: »Ni mi treba. Lahko delam po svoje.« Prav ta majhna izkušnja pa bo naslednjič omogočila drugačno izbiro.
