Psihoterapija Kranj: Marjeto je na terapijo pripeljala anksioznost. Za nama je že nekaj mesecev srečevanj. Kaj je v terapijo prinesla danes? »Stare vzorce.« Pove, da ne ve pravzaprav, zakaj jo vedno tako vrže iz tira, ko njena mama pripominja kaj v zvezi z njeno vzgojo, njenim načinom življenja in podobno. Razumsko zelo dobro ve, da je zanjo dobro to, kako vzgaja svojo hči in kako njena družina živi. V telesu pa ob vsaki takšni pripombi začuti krč.
Kaj sliši, ko mama to reče? – Sliši kritiko, da njen način ni dovolj pravilen, da ne bo nikoli naredila prav. Potem postane nekoliko jezna sama nase, zakaj se je spet pustila sprovocirat in se spravit v te neprijetne občutke – zamero in občutek, da je nesposobna. Tu je tudi misel, da nikoli ne bo mogla doseči njenih pričakovanj. In prizna si, da si želi potrditev od mame – kot otrok je nikoli ni dobila. Spomni se, da v otroštvu ni bilo pohvale. Še tiste redke, ki so bile, so se ji zdele prisiljene. Kot da jih je mama izrekla iz občutka, da jih mora. Kot odrasli ji je povsem jasno, da ne bo dobila mamine potrditve, saj drugače živi, kakor se njej zdi prav in se s tem ne bo sprijaznila. Ona pa ve, da hoče živeti na svoj način.
Delati po pravilih
Potem pride slika iz otroštva. Stara je osem let in vidi se v vrtu z mamo. Vidi, kako je mami pomembno, da so vse stvari na vrtu urejene tako, kot morajo biti. In ve, da mama pričakuje, da ji bo pomagala pri delu. Tudi ona želi sodelovati, a kaj ko ne dosega maminih kriterijev. Mama je vedno povedala, kaj in kako mora kaj narediti in skozi so bile kritike, ker ni povsem natančno naredila. Vse je moralo biti natančno v vrsticah in če je kaj semena padlo na tla, je bilo zelo narobe. Majhna Marjeta se počuti ujeta v tem neskončnem izpolnjevanju pravil. Pravila jo pritiskajo in omejujejo, ne more jih doseči. Ne more ustrezati. Preveč je vsega zanjo … In v tem trenutku ji postane žal za to majhno Marjeto, ki bi lahko uživala na vrtu, se igrala in na igriv način živela svoje otroštvo.
Vprašam jo, ali lahko zdaj, v tem trenutku naredi kaj, da bo mali Marjeti bolje. Prešine jo misel, da si (majhni sebi) lahko da dovoljenje. Na prvo mesto lahko da veselje pri delu na vrtu. Vse je dovoljeno, ni pravil. Če bo seme padlo zunaj vrstice, bo pač tam vzklilo. Če ne bo vzklilo, pa pač ne bo. Zdaj si lahko svobodno dovoli, da iz sebe da tisto, kar čuti. Zaradi tega ne bo kregana ali kritizirana. Počuti se, kot bi se znašla v svobodnem, širokem prostoru. Ni nekih pravil, ki bi jo zadrževala. Ni se treba podrejati pričakovanjem. Kot da bi živela svojo resnico. Da je vse mogoče. Da lahko.
Pretirana odgovornost, pretirana zanesljivost
Zdaj pogledava, kako se ona sama počuti ob tem. – Kot bi doživela razsvetljenje. Škoda ji je teh desetletij, skozi katera je hodila z nenehnim občutkom, da se mora nečemu podrejati. Da odločitev, ki jih sprejema, ne more svobodno sprejeti. Z ramen, prsnega koša in hrbta ji odpade teža. Breme odpade. Lažje diha. Kaj vidi, če zdaj, s temi novimi občutki pogleda mamo nazaj? – Še vedno vidi sebe in njo vrtu, a je zdaj bolj oddaljena od nje. Opazuje jo od daleč in vidi, da ona počne stvari znotraj pravil, ki so ji jih naložili drugi, in da ne vidi prek njih. Ne vidi nje, njene hčerke. Ona pa zdaj to gleda od zunaj prešine jo: »Ok. To je njeno. Jaz pa sem tukaj zunaj. Ni mi treba delati na njen način. Ne obremenjujem se več s tem.« To je mamino življenje, ne njeno – zdaj čuti to razliko. V olajšanje ji je, ko začuti, da ji mame ni treba več reševati. »Jaz sem jaz,« si reče in doda, da mama ni njena naloga, ni njena dolžnost.
Proces spremembe
Občutek ima, da se je s tem rešila tudi pretiranih obveznosti, ki si jih je nalagala, in pretirane odgovornosti. Kakšno olajšanje je to za njo! In pravzaprav je v zadnjem času poskušala prav to: živeti bolj svobodno, zunaj vsiljenih okvirov. Desetletja do zdaj je živela tako, kot da mora za nekoga poskrbeti in biti odgovorna. Vse življenje je hotela biti zanesljiva in odgovorna. Da bi dobila tisto priznanje in potrditev. Zdaj ji tega ni več treba. Čuti, da se lahko spremeni in da je lahko manj »zategnjena«. In ja, postaja podobna svojemu možu, ki je bolj sproščen. Spomni se, kako sta nekoč, v mladih letih hipoma skočila na vlak in se odpeljala proti morju. Pozneje, še posebno, ko se je rodil prvi otrok, je ona morala takšne stvari planirati vsaj en mesec prej. Zdaj pa – kot da bi se ji v glavi preklopilo stikalo.
Verjetno se bo Marjeta še kdaj ujela v stare vzorce. A zdaj ve, kam lahko gre. Zaveda se, da gre za proces in da se bo še kdaj vračala v stare občutke. Kljub temu pa ve, da ustvarja drugačno življenje zase in za svojo družino. »Bolj povezani smo, bolj se pogovarjamo o čustvih. Prepričana sem, da je prav tako, kot čutim in delam. Da je prav, da živim svojo resnico.« To, da ona svoji hčerki lahko in zna dati drugače, ji je v ponos.
