Pred terapijo sva imela občutek, da se vedno znova znajdeva v istih konfliktih, ki so naju samo še bolj oddaljevali. Pogovori so hitro postali napeti, pogosto sva se branila ali umaknila, in na koncu sva oba ostajala z občutkom nerazumljenosti. V nekem trenutku sva se spraševala, ali ima smisel vztrajati skupaj.
V terapiji sva začela počasi razumevati, kaj se v resnici dogaja pod površjem teh prepirov. Naučila sva se ustaviti, prisluhniti in tudi povedati stvari, ki prej niso našle poti ven. Danes konflikti ne pomenijo več avtomatske razdalje. Še vedno so, ampak jih znava uporabiti kot priložnost, da se bolje razumeva. Najin odnos je bolj miren, predvsem pa bolj povezan.

Preden sva prišla na terapijo, sem se v odnosu pogosto počutila sama. Veliko sem razmišljala, veliko čutila, a sem to redko delila, ker nisem imela občutka, da bo to sprejeto. Zato sem se začela zapirati vase, navzven pa je bilo videti, kot da je vse v redu.
Terapija mi je omogočila, da sem počasi začela prihajati bolj v stik s sabo in zaupati temu, kar doživljam. Ko sem to začela izražati, se je začel spreminjati tudi najin odnos. Partner me je lahko prvič zares slišal, jaz pa sem se ob tem počutila manj sama. Danes si upam povedati več, tudi takrat, ko ni enostavno. Med nama je več iskrenosti, več bližine in občutek, da skupaj nosiva tudi težje stvari.

Najin odnos je bil pred terapijo precej obremenjen s preteklimi zamerami in neizrečenimi občutki. Veliko stvari sva pometla pod preprogo, dokler ni postalo pretežko. Takrat so sledili prepiri, po katerih sva bila še bolj oddaljena in utrujena.
Na terapiji sva prvič dobila prostor, kjer sva lahko o teh stvareh govorila drugače – počasneje, bolj iskreno in z več posluha drug za drugega. Ni bilo vedno lahko, včasih je bilo tudi zelo čustveno, ampak ravno to je omogočilo, da so se začele stvari premikati. Danes imava več zaupanja, več potrpežljivosti in več občutka varnosti. Najbolj dragoceno pa je, da veva, da se lahko tudi v težkih trenutkih vrneva nazaj v stik.